Štiridnevno potepanje po Komni

Nekaj nas je, ki smo nekako enakega mišljenja, da nam tam v začetku marca paše, pa tudi zaslužimo si nekajdnevni odklop od vsakdana. Če se le da nekje v hribih, na snegu, s smučmi na nogah in nasmehi na obrazih.

Letošnja zima je nekoliko zamujala, zato tudi odločitev kam in kdaj ni bila lahka. Med primerjanjem razmer po nam dosegljivi Evropi smo na koncu prišli do tega, da bomo namesto v Bolgarijo, Makedonijo, Italijo, Avstrijo ali celo Švico ostali kar na dvorišču. In res je bilo tako. 1. marca se zberemo v Stari Fužini…Uroš, Žiga, Stojan, Toni in jaz. Po jutranji kavi se oglasimo še pri mami Janeza A., za vsak slučaj vzamemo ključe od pastirskega stana na planini Ovčarija, parkiramo en avto nad Staro fužino, z drugim pa se zapeljemo do Savice od koder otovorjeni nadaljujemo proti Domu na Komni.

Sprva kiselkasto vreme se po napovedih razvije čudovit dan. Ko prisopihamo na Komno je nad nami le še modro nebo z nekaj oblački za okras, okrog nas pa ena sama belina. Odložimo odvečno prtljago, se okrepčamo, nato pa nadaljujemo na smučeh.

Sprehodimo se proti Planini na Kraju, tam pa obrnemo v smeri Lepe Komne saj po dolini že lepo leti s pobočij. Glede na količino novozapadlega snega si iščemo varne prehode skozi pravljično pokrajino in upamo, da najdemo še kak senčni konec z malo manj ojuženim snegom.

Vsake toliko se nam odpre lep razgled proti Dolini Triglavskih jezer, Tičaricam, Zelnaricam, Špičju…

Naše vijuganje nas pripelje na precej spihan Srednji vrh od koder se nam odpirajo razgledi na vse strani.

Sledijo še priprave na spust, nato pa eden za drugim po severni flanki v smeri Lepe Komne.

Smučarija kratka, a sladka. Spet vprežemo pse in nadaljujemo popotovanje čez hribčke in dolinice, uživamo v razgledih…čez Lepo Komno in Planino na Kraju proti Domu na Komni.

Nebo se je že obarvalo, ko smo spet dosegli Dom na Komni.

Podatki na GPS trackerju nam pokažejo, da smo v celem dnevu premagali 1400 višinskih metrov, sprehajali pa smo se dobrih 16 kilometrov. No, od vsega tega prav veliko smučanja ni bilo, je bil pa zato čudovit dan. Zaključimo ga v Domu na Komni v oskrbi prijazne Mateje, ki nas pedena z vseh strani. Najprej z domačimi piškoti, govejo juho, okusno večerjo… S polnimi želodci in prijetno utrujeni gremo k počitku.

---

Ko prvi sončni žarki dosežejo vrhove v koči že diši po kavi in jajčkih ocvrtih na slanini.

Po zajtrku pa novim zmagam naproti. Tokrat se usmerimo proti planini Govnjač, nato pa po hribčkih in dolinicah proti Mahavščku oziroma Velikemu Bogatinu.

Po poti se nam pridružita še dva člana, tako je gaz še bolj utrjena.

Višje se nam odprejo razgledi na Dolino Triglavskih jezer, Zelnarice, Tičarice in pa dolino z našo špuro.

Na sedlu med Bogatinom in Mahavščkom se nam odpre razgled še tja čez…

Med tem se s Primorske strani nebo po napovedih začne zapirati…

Še preden se nad vrh zatakne oblak se odločimo, da vzpon zaključimo na grebenu in odsmučamo v smeri pristopa.

Glede na to, da je ura še zgodnja se odločimo, da med potjo proti Domu na Komni skušamo ujeti še kak zavoj ali dva. Skozi precej difuzno svetlobo se povzpnemo še na Vrše.

Proti Planini Govnjač najdemo še lepe flanke…pa tudi kložo, ki nevarno preži.

Spodaj pogledujemo kam bi se še splačalo…in zavijemo. Desno v breg.

Na dokaj prepišnem vrhu uživamo v razgledihn nato pa si iščemo linije proti planini spodaj. Smučanje na odlični podlagi zmoti le močna difuza.

Spodaj na planini pa kot da smo prišli spet v drug, sončen svet.

Usmerimo se proti Domu na komni…a ko pridemo nad planino Govnjač se pri smerokazu obrnemo na desno namesto proti koči. Za finale se vzpnemo še na zadnji kucelj…in ni nam bilo žal. Najprej smo nagrajeni z lepimi razgledi, nato pa še z odlično smuko po pršiču v eno izmed dolinic pod kočo.

Preostane nam še vzpon oziroma gaženje do koče in pa razvajanje v koči. Po 12 kilometrih in 900 višincih se prileže dobra domača goveja juha, še pred tem pa nam Mateja spet postreže s slastnimi piškoti.

Popoln dan!

---

V sredo zvečer že lepo začne naletavati sneg, do zjutraj ga je okrog koče okrog 60 cm. Prvotni plan, da bi se prebili na Planino Ovčarija in tam nadaljevali ture opustimo. Snega je v izobilju tudi v smeri proti Savici, zato odsmučamo v Pekel in pa do 900 višinskih metrov ob mulatjeri. S tem naredimo majhno uslugo tudi kuharici, ki proti večeru po šestih urah hoje iz doline prispe v kočo. Za gaz nam je hvaležna…

Večer zaključimo ob vedno konstruktivni debati in v odlični oskrbi Mateje.

---

Petkovo jutro nam postreže s čudovitimi prizori že kar skozi okno spalnic v domu.

Ko se prve jutranje meglice razkadijo se nariše čudovit dan.

Spet se podamo v smeri Planine na Kraju, se spustimo do koč…

Stojan, naš najmlajši udeleženec, se ne more zadržati, da nebi že najmanjše klančine izkoristil za smuk.

Okrog Difovskega vrha se vzpenjamo v smeri Mahavščka…

Hojo navkreber zaključimo na enem izmed vrhov severozahodno nad Planino Govnjač, od koder spet gledamo proti vrhu Mahavščka. Glede na nestabilne snežne lavinske razmere je bilo to največ, kar smo si tega dne upali.

Po kratkem a lepem spustu spet vprežemo pse in nadaljujemo potepanje v smeri Doma na Komni. Seveda nam smučarije ni bilo dovolj, zato uberemo pot čez “kuclje”. Sprva smo mislili, da se podajamo na Difovski vrh, a smo kasneje ugotovili, da smo ga obšli z vseh strani. Pa nič zato. Spet najdemo hrib z lepo severno flanko, ki nas počasti s pršičem.

Duše nam niso dale, da bi zavili h koči, čeprav smo bili že blizu. Povzpnemo se še na vrh poleg tistega, ki smo ga pred dvemi dnevi že zvozili in ga počečkamo po dolgem in počez…dvakrat do trikrat.

V osmih kilometrih hoje nam uspe sestaviti borih 500 višinskih metrov, smučanja pa tudi bolj malo glede na prehojeno. Pa nič zato. Pokrajina je res čudovita, in vsak trenutek preživet tam gor velja in vsak tak trenutek se vtisne v spomin.

Glede na to, da smo v preteklih dneh v koči doživljali kulinarične presežke, se nam prav nikamor ni mudilo. Mateja je dokazala, da se da tudi v naših planinskih postojankah odlično jesti in razvajati.

V dolino se podamo v soboto zjutraj po še enem odličnem zajtrku z obljubo, da se še vrnemo.