Poljanski in Matajurski vrh
Z Žigom sva kaj hitro dan pred turo dogovorjena, da glede na napovedi potegneva od doma čim bolj zgodaj. Ob pol šesti se dobiva na Bledu, nato pa via Bohinj in po makadamu pod planino Suha, tu nadaljujeva po cesti naprej v smeri Koble. Pot nama kmalu prekriža prva čez cesto podrta bukev. Žiga se je pripravil na jutranje drvarjenje in tako sva prvo bukev kaj kmalu spravila s ceste. Pri naslednji, večji se je ustavilo. Tehnična sredstva so zatajila, tako da pot nadaljujeva peš…proti soncu.
Ko prideva nekoliko višje se nama lepo odpre pogled na zeleno Bohinjsko dolino, zasnežene hribe in čudovito jutro.
Po stezi navkreber nad cesto sva kmalu pod najinim “smučiščem”. Poljanski vrh je pred nama.
Usta se nama razpotegnejo tja proti ušesom, ko vidiva še lepo zalite flanke.
Z roba se spustiva do planine Poljana. V senčnih predelih doline je sneg trd, pomrznjen, dolina pa deluje kot hladilnik.
Po kratki pavzi pri koči na planini nadaljujeva proti Poljanskemu vrhu po žlebu navzgor. Pot opraviva peš, saj sneg lepo drži.
Višje se nama odpira drugačen pogled na Raskovec.
Ob deveti uri sva na vrhu kjer uživava v razgledih. Veseli naju, da so vremenarji nekoliko brcnili v temo.
Zgoraj tuhtava kakšno kombinacijo naj še ubereva. Oba sva odločna, da bo smučarije samo do konca snežne odeje premalo. Vreme nama tudi dobro služi, časa pa imava še dovolj. Pogledujeva v smeri Črne prsti, ugibava kakšna je smučarija v Žalostnico…
Na drugi strani vabi Matajurski vrh…
…za njim pa Raskovec.
Odločiva se za spust po flanki z lepo naklonino, ki pelje na planino pod vrhom.
Še priprave na spust nato pa gas.
Sneg, ravno prav odjenjan, nama ponudi uživaško vijuganje do dobrih 300 višincev nižje ležeče planine.
Spodaj vrževa smuči na ruzake in ponoviva vajo. Povzpneva se do grebena od koder grizeva nazaj na vrh.
Po drugič osvojenem vrhu pot nadaljujeva še na Matajurski vrh. Po grebenu piha topel veter iz še bolj zelene primorske strani. Pod nama se odpira Baška grapa, vasica Rut…
Pogled na Poljanski vrh s poti na Matajurski vrh. Meja med Primorsko in Gorenjsko bo natančno zarisana še kak teden.
Na vrhu se kaj dosti ne zadržujeva, saj se le nad nama nebo še ni zaprlo.
“Skupinsko” fotkanje in gas po flanki navzdol.
Spustiva se v konto pod nama, nato pa nadaljujeva v smeri planine Poljana.
Smučarija spet odlična. V vršnem delu sneg drži, brez skorje, nižje pa klasična spomladanska smuka.
Na planini prvič danes vpreževa pse in se zagrizeva v pobočje nad planino v smeri ceste od koder sva prišla. Na vrhnji točki naju čaka še spust skozi bukov gozd. Spodaj naju poprši nežna ploha, ravno toliko, da veva, da so oblaki nad nama.
Na smučkah vztrajava do zadnjih flik snega, nato pa še slabih 20 minut raztegovanja krakov po cesti do avta. Vsega skupaj nabereva čez 1000 višincev smučarije.
Sledi še hidracija v Bohinjski bistrici z razgledom na presmučano in pa seveda analiza ture.
Zaključek: Čudovita tura brez množic, pa še dež naju ni napral.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!