Konjski vrh

Na petkov večer si preko sredstev za komunikacijo oziroma današnje zabavne elektronike z Žigom izmenjava par besed:

Žiga: Jutr kak plan?

Jaz: Kam?

Žiga: Žalostnica, Konjski vrh

Zima se umika pomladi

Dorečeva še uro in mesto zbora, posledično sva na sobotno jutro nekaj pred sedmo že na gozdni cesti, ki se iz Raven vije pod Črno prstjo. Na 900 višincih parkirava 50 metrov pred tovorno žičnico in hlodovino. Ravno pravšnje izhodišče za vzpon proti Žalostnici ob petju kukavice.

Dobrih dvesto višincev smučke prenašava na hrbtu, nato pa družno s cucki romajo na sneg. Sprva nekaj slaloma med drevjem, nato pa po lepo zalitem lijaku proti Žalostnici, ki že na prvi pogled očara.

Od tod se po desnem grebenu povzpneva še na vrh, kjer sva že pred deveto. Osušena trava na primorski strani nama nudi mehkobo pod hrbti obenem pa lep razgled na zeleno stran Spodnjih Bohinjskih hribov. Družbo nama delajo le lastovke, planinski orel in štirje jadralni padalci, ki uživajo v vzgoncu.

Da se nama nebi preveč prediralo ob samem spustu, se odločiva, da ne bova poležavala do popoldneva. Pa tudi neke silne družbe ni bilo pričakovati. Verjetno je bilo na Kredarici in za Cmirom to dopoldne precej drugače.

Smučarija naju kljub visokim temperaturam in dejstvu, da ponoči skoraj ni stisnilo, pozitivno preseneti. Še posebej po levem grebenu proti Žalostnici. Kaj bolj strmega si nisva upala odpeljati, saj bi se verjetno za nama odpeljala najmanj zgornja plast beline oziroma bolj s puščavskim peskom zafarbanega snega.

Tudi v lijaku pod Žalostnico uživaško vijugava po lepo zalitem terenu. Nižje pod iztekom še nekaj slaloma do kopnine, nato pa še strečing v obliki špancirja do avta. Ob enajsti uri sva že v Bohinjski Bistrici na hidraciji na terasi varne hiše z razgledom na presmučano.

Končna ocena: Lepa samotna spomladanska tura!