Konjski vrh

Tisti konci med Gorenjsko in Primorsko so vedno lepi.

In čas je ravno pravšnji, da gremo na enega od vrhov pogledat, kako jim na oni strani že divja regrat.

Z jeklenim konjičkom ne gre dlje kot slabih sto metrov pod Mencingerjevo kočo na Ravnah nad Bohinjem. Cesta od tod je neprevozna, zato smučke na hrbet in peš v rano jutro. Po dobrih treh kilometrih sprehoda stopimo na sneg. Precej mehak je kljub zgodnji uri. Očitno noč ni bila hladna, kot smo upali in pričakovali. Vzpenjamo se čez Vrtače in Šumijevco vse do Pastirjevega plazu, kjer se svet postavi pokonci. Spodaj nam je jasno, da je bila zima to sezono res prava, saj so ponekod plazine še vedno visoke po par metrov.

Skozi Pastirjev plaz nas je sem in tja še zeblo, čisto druga pesem pa je bil vzpon iz vedno očarljive Žalostnice proti Konjskemu vrhu. Brezvetrje in spomladanska pripeka upočasnita naš tempo.  Na Konjskem vrhu med okrepčilom z razgledom še pomenek s sotrpini iz Bohinja, ki so nas dohiteli pod Žalostnico, nato pa smuk v okviru pristopne poti v dolino. Na ono, kopno stran vrha si seveda nismo upali, saj so nam naši vrli voditelji države prepovedali prehajanje med regijami.

Z vrha smuka v Žalostnico užitna spomladanska, čez Pastirjev plaz pa bolj matranje kot ne, saj sneg očitno ni predelan v celoti. Tako skorja in prediranje motita brezskrbno vijuganje. Še najboljša smuka se nam odpre pod Šumijevco do ceste, kjer smučke spet romajo na hrbte. Sledi še tri kilometre sprehoda v nekoliko žejnem tempu do izhodišča, kjer sledi prvi del hidracije, drugi del pa pri Urošu na dvorišču novega rezervnega doma.

Uživali: Žiga, Gorazd, Miha in pisec.