Planina Ovčarija 2021

Spodobi se in pravično je, da gre tradicija naprej. Osmič zaporedoma smo šli na Planino Ovčarijo nabirat momente, ki se jih bomo verjetno spominjali še dolgo.

Smodlakov brlog

Tokrat smo se na sedmega v četrtem mesecu dopoldne pustili zapeljati po cesti proti Planini Blato do nadmorske višine 1000 metrov. Od tod na smučkah in s polnimi ruzaki čez Planino Jezero in Dedno polje do Smodlakovega brloga na Planini Ovčarija. Slednji je lepo zameden. Oni zgoraj so se še posebno potrudili, da je prav na vhodu v pastirski stan snežna odeja najdebelejša. Po dveh debelih urah kidanja nam uspe spodobno zlesti v brlog. Ostane nam še lepo pozno popoldne v čudovitem okolju. Dan damo spat na razgledniku streljaj od brloga, nato pa na toplo k peči in počitku.

Zbudimo se v precej hladno in nekoliko vetrovno četrtkovo jutro. Po okusnem zajtrku in kavi smo si za cilj zadali Kanjavec. V zavetrnih legah v smeri Štapc in pod Kopico je šlo odlično po nekaj centimetrih napihančka minulih dni. Sledi predhodnikov so zabrisane, razen enega, z nekoliko večjimi bosimi šapami kak dan pred nami, ki je užival v miru in tišini tako kot mi. V višjih legah se razmere drastično spremenijo. Pod Kopico se spihana snežna podlaga sveti v tolikšni meri, da iščemo ostanke napihanega snega in prehode kjer kože še primejo. Na Vratih pod Veliko Zelnarico družno ugotovimo, da bi bilo nadaljevanje pod Vršaki brez derez in cepinov v smeri Kanjavca precej nevarno početje, pa tudi smuka bi bila precej bolj podobna rallyu po trdem. Poizkusimo še z vzponom na Veliko Zelnarico s pomočjo srenačev, a je bil tudi to jalov poizkus, zato z vzponom zaključimo po nekaj višincih.

Odsmučamo v smeri Planine Dedno polje. Sprva pod smučmi precej ropota, nižje, pod Srednjim Voglom, pa je smuka že uživaška. Družbo nam delajo le gamsi na pobočjih nad nami. Na planini najdemo zavetje na klopi enega od stanov kjer izpraznimo pločevinke namenjene priboljšku na vrhu Kanjavca. No ja, tudi tu se prileže.

Preostane nam še vzpon nazaj do brloga na višje ležeči planini, kjer sledi sončenje na sicer mrzli terasi, kopanje tunela v sneg do drvarnice, kulinarično razvajanje in večerno reševanje sveta.

Ocena dneva: čista petka

V noči s četrtka na petek lepo zavija okrog vogalov brloga, temperatura pa tudi dopoldne vztraja v globokem minusu. Zato se nam ne mudi preveč od toplega ognjišča. Verjetno bi še ruševci prišli na čaj, če bi vedeli kako se pride v brlog. Visokih ciljev si tokrat ne zadamo. Ninu izpolnimo željo po vzponu in smuki z Rušnate glave, kjer še ni bil. Da pa dan nebi bil predolg, se še prej povzpnemo na Malo Tičarico. Pogled na ono stran v smeri koče pri Triglavskih jezerih razodene, da je snega res še precej, saj so jezera praktično še popolnoma pod snegom in ledom.

V rušju pod vrhom uživamo v kratkotrajnem brezvetrju, nato pa uživaško odvijugamo proti Štapcam. Tu ponovno na pse in na Rušnato glavo od koder nas spet čaka lepa smuka proti planini pod nami. Snega je v obilju, zato so zavoji res brezskrbni.

Po vzponu do brloga sledijo še aktivnosti po “dnevni zapovesti”. Hidracija, kulinarika in reševanje sveta ob soju sveč v prijetno toplem brlogu.

Sobota ne prinese nič novega kar se tiče vetra, le nekaj več oblačnosti se podi na nebu kot predhodnica prihajajoče fronte. Mrzlomer kaže nekaj stopinj bolj v plus, posledično je tudi snežna podlaga mehkejša. Volje po sušenju mišic na močnem vetru ni pretirane, zato tudi odlašamo z odhodom iz toplega zavetja. Glede na napovedi naj bi se v popoldanskih urah le pokazalo nekaj modrega neba. Planiranje dneva nam je uspelo, saj smo po ponovnem vzponu na Malo Tičarico in na Rušnato glavo ujeli še nekaj sončnih momentov in razgledov na Vrtcu. Po spustu smo se seveda spet držali “dnevne zapovsesti” vse do poznih večernih ur.

Vsega lepega je enkrat konec in tudi letošnji odklop je minil prehitro. Nedeljsko jutro je na frišno pobarvano v belo. Sledi predhodnih dni se izgubljajo pod snežinkami, okrog brloga je spet prava zimska idila. Preostane nam še urejanje brloga za naslednji obisk in spust v dolino. Smuka precej užitna prav do Planine Blato, nato pa z nekaj snemanja smučk in nekaj sto metrov pešačenja lahkotno do avta na višini 850 m nad morjem.

Zaključek: res je, da v petih dneh nismo našteli veliko višincev pod nogami kljub temu, da so hribi še lepo pobeljeni. Se pač ni izšlo z vremenom in z razmerami. Bolj kot to seveda šteje to, da smo se v dolino vrnili z nasmehi do ušes in načrti za naslednjo ponovitev odklopa.

V pet dnevnem odklopu popolnoma uživali: Nino, dva Janeza in pisec.