Mohar (2605 m) in Hilmersberg (2673m)

Po turi pri sosedih v Italiji pade dogovor, da gremo pogledat še k sosedom v Avstrijo. Napoved za Zgornjo Koroško je lepa, izbrati je treba le še cilj. Jure se ukvarja s tem, kam in kdaj. Odločitev pade, da se zapeljemo do Sadnikhausa. Penzion se nahaja na 1880 metri nad morjem. Nino se javi za šoferja, v ekipi pa je še Žiga.

Do koče in okoliških kmetij in hiš je cesta zgledno plužena. Pod vrhom sicer zasnežena, vendar lepo prevozna z zimskimi pnevmatikami. Glede na to, da gor grede srečujemo domačine, ki svoje pamže vozijo v dolino v šolo, je verjetno cesta oskrbovana tudi ob višji snežni odeji. Hm, bi lahko naše komunalce poslali tja na šolanje 😉

Pred gostiščem se opremimo pri po dolgem času vsaj malo zimskih temperaturah. Ob osmih je v avtu kazalo -6 stopinj. Sneg pod smučkami lepo škriplje, tisto tipanje s palicami po celcu med hojo pa nam riše nasmehe tja do ušes. Za razliko od včeraj nas tu pričaka lepo posušen puhec.

Sonce počasi leze čez hribe na naši desni in z vsakim korakom so razgledi lepši. Magernigspitz je še v senci, med tem, ko se nad nami jutranji hlad umika soncu.

Da smo še v senci je kriva vrsta vrhov za našim hrbtom.

Preden sonce pokuka čez hribe se na kratko ustavimo…

…in uživamo…;)

Ko sonce pride čez hribe temperatura postane ravno pravšnja, da človek lahko sname gornji sloj oblačil. Z užitkom se vzpenjamo čez planine proti Moharju.

In kamorkoli se ozreš, na vse strani užitne flanke.

Pogled proti Lienškim Dolomitom.

Predhodniki ki so rezali špuro niso šli do vrha, tako, da zgornjo polovico poti sami režemo smučino. No ja, Jure se je javil 😉

Za našimi hrbti pa tole…

Pa še pogled na desno proti našemu drugemu cilju.

Kmalu se nam pokaže prvi današnji cilj.

Ko prilezemo na severozahodno stran grebena, ki pelje proti vrhu pa tole…Enkrat za spremembo pogled na Triglav na turi nadomesti pogled na Grossglockner.

Na vrhu pa razgledi…proti severu Sonnblick z družbo.

Pogled proti jugu…

…in zahodu.

Tam čez pa ta veliki.

Ob vseh teh razgledih sledijo še priprave na spust, uživanje v brezvetrju (tu imajo hribe tako zrihtane, da na vrhu še vetra ni 😉 ) in pa skupinsko fotkanje.

Od tu naprej postane fotoaparat v mojem ruzaku za danes samo še balast. In to samo zaradi neoriginalne baterije, ki se v načinu Live View v kombinaciji z nizkimi temperaturami prekleto hitro izprazni. Tako sledijo Juretove fotke.

Spustimo se najprej do sosednjega predvrha, od tod pa po lepi flanki v smeri pristopa.

Domačinom z največjim užitkom pred nosom pokracamo flanke.

Tu si Nino privošči še kopanje v pršiču, s tem, da v beli gmoti izgubi sončna očala. Na njegov predlog mi potegnemo naprej, on pa se spusti do koče…po tavhanju za očali.