Kovk (Monte Coco) in Lepi Vršič (Cima Bella)

Po dobrem tednu brez pobega na sneg in pod oblaki počasi rata že kriza. Zato kljub ne prav hudo lepi napovedi z Juretom napokava opremo, v Mojstrani pobereva še Anito in Grega, nato pa se skupaj zapeljemo k sosedom skozi Trbiž v Ukve (Ugovizza). Cesta je kopna, le od gostilne višje je pluženih tistih 10 zadnjih padlih centimetrov. Cilj: Kok, in Lepi Vršič, precej smučarsko oblegana hriba na začetku Karnijskih Alp.

Parkiramo pri zadnji hiši, nato pa pot pod noge. Prvi koraki so bili po živem ledu. Čez noč je očitno stisnilo. Višje ko gremo, bolj se sneg mehča. Seveda je sneg lepo oskorjen.

Na naše veselje se nad nami nebo počasi a vztrajno odpira, med tem, ko na oni strani doline oblaki vztrajajo.

Prav prileže se modro nebo.

“Smučišče” pa…sneg, prepojen z dežjem se je dokončno oblikoval v na oko všečen poligon z grbinami. V jutranjem času ga prekriva lepa skorja. Napredujemo v upanju, da skorje ne bo več ob povratku.

Sonce nam dela lep dan, razglede pa imamo spet lepe. Pogled uhaja na desno proti Ojstrniku. Še en lep cilj za kdaj v prihodnosti.

Naša četica pa lepo napreduje.

Proti Lepemu Vršiču so se tudi že pognali predhodniki.

Levo nad nami pa naš prvi današnji cilj, Kok.

Na sedlu med Kokom in Lepim Vršičem zapiha, kar pa ne odpihne nasmehov na naših obrazih, saj je snežna podlaga vedno bolj obetavna. Višje gremo, bolj je sneg suh in manj ima skorjice.

Lepi Vršič je kmalu vštric.

Mi pa potegnemo še tistih nekaj višincev do vrha.

Na vrhu je veter gospodar. V preteklih dneh se je igral tu gor in bil edini arhitekt. Tik pod vrhom je bilo takole.

Na vrhu sledi hitra malica in pa opremljanje za smuko. Kaj veliko užitkov ne najdemo na vrhu, saj neprijazno pihlja.

Seveda se razgledom ne da upreti. Na severu sonce razvaja vrhove…

…med tem, ko imajo na drugi strani vrhovi nad Zajzero družbo oblakov.

Na vrhu pade hitra odločitev, da odsmučamo na severno stran, kjer je sneg obetal. Nekoliko težji in ne preveč hiter pršič nam da nepopisne užitke vse do prvih macesnov.

Usta do ušes povejo vse…

Spodaj spet vprežemo pse in prečimo pod Lepi Vršič. Skozi zimsko pravljico naskočimo še ta vrh.

Na vrhu spet malo zapihlja, vendar spet ne toliko kot na sesednjem vrhu.

Na hitro se zberemo še za grupno fotko…

…nato pa navzdol.

Vršnji metri ponujajo užitno vijuganje, nižje ko gremo, večja je borba. Pod sedlom je smuka po ojuženem in neskorjastem snegu še pravi užitek.

Nižje ko smo, težje je vijuganje. Na koncu si že zaželiš, da bo mučenja stegenc čim prej konec. Ampak, tam gor smo pa le bili 😉

V danih razmerah smo doživeli nekaj čudovitih uživaških zavojev v vršnem delu, tista žareča kugla tam nad nami pa nas je tudi častila z dolgo pričakovanimi žarki.