Cima Bella/Schoenwipfel, 1911 m

Nedeljsko jutro se pokaže v najlepši luči. Ko se peljem iz službe iz Ljubljane mi na misel ne pride, da bi šel pod kovter. Nebo nad Julijci se obarva v najlepše odtenke…in vabi v nov dan.

Že prejšnji večer se z Lukom pogovarjava o nedeljski turci. Naj nebi bila prenaporna. Njegova prva, moja z nočne. No, na koncu se nas pri britofu nad Trbižem zbere 9. Pisana druščina z vseh koncev Slovenije. Prebašemo se v dva avta, da se ne bomo drenjali po parkirišču in se zapeljemo do konca vasi Ukve (Ugovizza). Dan je čudovit in očitno smo na parkirišču med zadnjimi. Nič za to, dan je še dolg. Opremimo se in hop v breg.

Pred nami je že kar nekaj turašev, tako, da se niti ne ubadamo kje gre pot. Tako ali tako imajo v glavnem vsi isti cilj.

Med potjo uživamo v razgledih, iščemo sončna očala… 😉

Količina snega in pa število turašev ne obeta neke sanjske smuke…a vendar ob opazovanju predhodnikov se še lepo pokadi izpod smučk. Še se najde puhca za kak lep zavoj. Za vse bo dovolj.

Vrh nas čaka, mi pa z lepim tempom nadaljujemo.

…po eden in eden…ena 😉

Na sedlu med Kokom in Cimo Bello ugotovimo, da tu v sosednji Italiji prav tako piha na vrhovih kot pri nas. No, pa lepo imajo tudi.

Le še špancir nas loči do vrha, vmes pa se odpirajo novi razgledi.

Na vrhu obvezno grupno…fotografiranje, tako, da se vsaj preštejemo. Najprej z eno kuliso…

…nato še z drugo.

Sledi obvezna malica in uživanje na sončku.

Še nekaj uživanja v razgledih proti našim Julijcem…

…Koku

…in severu.

Hladen veter ne pojenja, zato se počasi podrzamo z vrha. Smučarjev je toliko, da niti ne vemo kdo paše h komu. Vsak po svoje uživamo, iščemo prehode in nezvožene kotičke. Na koncu se dobimo na izhodišču pri avtomobilih.

Del se nas odpravi po Gornjesavski dolini najprej v Kranjsko goro na malico in analizo, del pa čez Predil na Bovško. Vsi pa zadovoljni in ravno prav utrujeni.