Srenjski preval

Po dolgem času spet pišem na tole malo pozabljeno stran. Dopust v toplih krajih…tako od službe kot od bloga . Po 24. dneh na temperaturah čez 30 stopinj se par dni sestavljam in sam sebi zdim smešen, ko si sredi novembra že nabijam kapo na glavo. Ko se končno aklimatiziram na trenutne domače razmere se slišim z Janezom. Četrtkov cilj: nekam proti Viševniku, Draškim vrhovom.

Ob pol osmi se dobimo v Gorjah. Dva janeza, dolenjska naveza – Borči in Anže in pa jaz. Potegnemo v smeri Viševnika…

<!–more– >Odločitev je padla, da gremo čez Kačji rob do Srenjskega prevala. Tam se odločimo kam naprej. Dan je kot bi ga narisal. Brez oblačka. Sem in tja zapiha, na soncu pa je prijetno toplo. Snega še ni v izobilju, tako, da prečimo še nezasneženo ruševje in iščemo prehode. Razgledi pa na vse strani čudoviti. Pogled proti Karavankam… …Viševniku Ko prisopihamo na preval, se nam odpre lepo zalita flanka. Trda zbita kloža, ravno pravšnja, da se pokadi izpod smuči. Debata na prevalu in uživanje na sončku pred spustom. Nato pa uživanje proti Jezercem. Po spustu si ogledujemo vrhove okrog nas. Prvotna ideja, da jo potegnemo proti Velikemu Draškemu vrhu je po krasnem spustu nekako zbledela ob pogledu na omenjeni vrh. Enotni smo, da bo VDV ostal tam še nekaj časa in bo tudi še bolj zasnežen že to zimo. Prevaga ideja, da se še enkrat povzpnemo do Srenjskega prevala. Sonce je že nekoliko prijelo sneg, zato je bil vzpon nekoliko lažji. Srenači so še vedno lepo pomagali pri napredovanju. Na vrhu kratek počitek in še enkrat proti Jezercem. En sam užitek. Stegenca že lepo pečejo, čaka pa nas še vzpon nazaj na Srenjski preval. Na vrhu uživamo še v zadnjih toplih sončnih žarkih. Čaka nas še spust nazaj v smeri pristopa…v senco. Po lepem spustu pod Viševnikom nas čaka še kratek vzpon do še nepokritega ruševja, nato pa spust proti smučišču. Po dolgem času paše sneg, 1200 odsmučanih višincev, paše kristalno čisto nebo, paše odlična družba in paše pivo v Jagru na zatrniku 😉