Kanin – Možnica

Vreme še kar drži nam pa tudi ne zmanjka volje za smučanje. Tokrat se na željo Žiga podamo do Sella Neveje. Stojan danes v vlogi šoferja, Jure v vlogi vodiča in jaz za balast in “zapisnikarja”.

Zjutraj nestrpno čakamo, da se gondolska žičnica spravi v pogon. No, sosedje se držijo ure (blagajničarka pride na “šiht” dve minuti pred deveto). Na zajli se luksuzno pretransportiramo do Prevale. Na spodnji gondoli od dveh luštnih Bovčank izvemo, da je bila smuka proti Možnici preteklo soboto odlična. S še večjim veseljem gremo gor.

S Prevale se nekako nevajeni, da že na samem štartu smučamo, spustimo dobrih dvesto metrov nižje, nad Jezersko dolino v smeri severovzhoda pod Lopo.

Do tu je sneg pomrznjen, trd. Vsake toliko se najde nekaj napihančka, sem in tja pa se najde tudi skorja, ki preseneti s prediranjem. Vprežemo pse in jim za pomoč dodamo še srenače, nato pa gas navkreber.

Sonce je že tisto pravo, spomladansko.

Na oni strani doline je že pripeka.

Pod Lopo pa še vedno trdo.

Opasti tam gor čakajo na ugoden trenutek za sestop.

Kmalu se približamo najvišji točki današnjega vzpona, Škrbini konjskih polic.

Kratek počitek, priprave na smuk in pogled na ono stran.

Žiga začne s prašenjem. V vrhnjem delu na podlagi obrnjeni stran od jutranjega sonca je podlaga precej trda. Takoj, ko se obrneš proti soncu pa robniki smučk že bolj režejo.

Za njim se zakadi še Jure.

Smučanje nadaljujemo proti krnici med Hudim Vršičem na eni strani in Veliko Bavho na drugi.

V krnici na hitro spet vprežemo pse, se ozremo naokrog, nato pa spet navkreber.

Sonce je že pridobilo na moči, zato je korak pospešen proti sedlu Brežice.

Na sedlu se usmerimo levo proti Vrhu Laških brežičev.

Snega je tu še ogromno. Nekje globoko pod Stojanovimi nogami se pod snegom nahaja bivak Modonuti – Savoia.

Na vrhu se spet opremimo za spust in po kratki pavzi potegnemo po že ojuženem snegu.

Smuka po ravno prav omehčanem snegu je v zgornjem delu odlična. Z višinci pa tudi sneg pridobiva na teži, predvsem na izpostavljenih delih. Zato so kratke pavze dobrodošle, predvsem tiste z razgledi.

Nižje nadaljujemo bolj previdno. Povzpeti se je potrebno še na nekoliko bolj izpostavljeno sedelce  nad Koriti. Najdemo lep prehod in nadaljujemo.

Spodaj v senci vrhov nad nami spet smučamo po trdi podlagi.

…proti dolini Možnice. Po levi strani si je prostor prisvojila plazovina, zato se držimo desne, senčne strani.

Smuko zaključimo na cesti 100 metrov nižje od kažipota proti Jerebici. Nadaljujemo kot pešadija. Jure med tem pokliče teto Drago v Log pod Mangartom in kmalu smo v njenem avtu na poti na kavo in pivo.

Lepa in nekoliko bolj orientacijsko zzanimiva tura, ki se v slabih razmerah oziroma nepravem tajmingu lahko hitro obrne v nič kaj uživaško sestopanje.

GPS sled: Možnica_14.3.2014