Klek

Dan po zgodnje jutranjem vandranju po Korenščici mi nekako primanjkuje spanca. Že večer prej me kontaktira Mato, pa se dogovoriva, da se zjutraj slišiva in dorečeva glede ture.

Nekaj pred osmo me po telefonu zbudi, pa se mi kaj dosti ne da iz postelje. Pa vendar, prizori od prejšnjega dne so še živi in tista lepota hribov me spet vleče ven. Mato, Anja in Luka si privoščijo še kavico, jaz pa med tem pozajtrkujem, nabašem ruzak in jih počakam. Skupaj se zapeljemo mimo Sv. Križa do Črnega potoka. Tam se opremimo, nato pa na Mentna proti Molzišču na Jeseniško planino.

Nad nami je en čas modro nebo, vsake toliko pa prinese nekaj oblačnosti. Tam gor se kar dogaja. Kljub temu je hoja prijetna, čeprav se pozna utrujenost in neprespanost. Vmes uživamo v razgledih.

Na planini naredimo kratko pavzo.

Mato in Anja zaradi “bolezni v ansamblu” tu zaključita vzpon, midva z Lukom pa nadaljujeva. Zahvaljujoč predhodnikoma, ki sta eno furo že odpeljala, in gresta še enkrat proti vrhu, je hoja po špuri udobna. Zahvala neznancema za špuro in informacije 😉

Nekaj let sem na sedlu opazoval posušen macesen kako je kljuboval hudim zimam tu gor. Ni ga več. Je le še štrcelj in dodatek motivom na fotografijah. Vse mine.

Pod sedlom že lepo piha. Sicer ne tistih napovedanih 70 km/h, pa vendar toliko, da se ogvantava. Odprejo se nama spet novi razgledi. Proti Julijcem…

…Hruškemu vrhu, Dovški babi.

Na drugi strani Belščica in Stol.

Pod vrhom že konkretno piha, zato je tempo nekoliko upočasnjen. Pa vendar kmalu pribrcava pod vrh, kjer je vsaj nekoliko zavetja. Ko se pripraviva za spust veter nekoliko poneha, nama pa da možnost uživanja v razgledih. S te razgledne točke je spet vse drugače.

Čez Struško tako kot včeraj tudi danes veter raznaša sneg in ustvarja nove skulpture.

Po ideji predhodnikov potegneva direktno proti Jeseniški planini. Smučanje uživaško. Ravno prav uležan pršič. Očitno je tik pod vrhom že toliko v zavetju, da ga veter ne zbije.

Vse skupaj postaja že malo kičasto, saj tudi v spodnjem delu planine sneg ponuja uživanje. Spodnja podlaga je trdna, čez njo pa nekaj centimetrovm opuščenega. V nekaj višincih se smučanje z uležanega pršiča prelevi v uživanje po pravem spomladanskem putrčku.

Nad kočo se nama odpre še tale prizor.

Ostane še flanka pod planino, ki pa je precej ojužena. V senci smrek po poti se da še lepo peljati, zadnji rovt pa ponudi pravo uživaško spomladansko smuko.

Pri Črnem potoku se spet srečamo z Matotom in Anjo. Sledi družno hidriranje na spodnji postaji obratujočega smučišča Španov vrh, kjer izvemo, da je razlika med Slovenijo in Slovaško 2 gola. Risi so na olimpijadi dali vetra Slovakom!