Korenščica za spremembo popoldne

Spet…v klanec nad mestom.

Jutro si vzamem na izi. Vstanem šele po tem, ko je Tina v Sočiju že zlata. Lep začetek dneva…zgodovinsko. Prva zimsko olimpijska zlata kolajna za našo lepo deželo v zgodovini nasploh. Med brskanjem po netu pred kosilom yr.no pove, da bo od enih naprej pa šajba v naših koncih. V tistem se oglasi še Luka in na hitro sva dogovorjena za turo. Nekaj čez eno popoldne smo Luka, Matej in jaz že na Pristavi. Cesta proti Križevcu je tokrat očiščena le do poštnih nabiralnikov višje ležečih vikendov in hiš. Zato pse vprežemo že pod Domom na Pristavi in jo usekamo proti cesti. Sprva še proti oblačnim višavam, ki pa se kaj kmalu jasnijo.

Na križišču, kjer se cesta odcepi Za Mavro že lahko občudujemo jasno nebo in zafrajhane vrhove.

Sicer mi smer vzpona po bližnjici skozi graben proti Pustemu rovtu nikoli ni bila všeč, pa vendar, danes smo izkoristili lepo narejeno gaz predhodnika.

Pod Pustim rovtom se oblečemo, saj je že v gozdu pod njim začutiti hladen veter, ki je tu doma. Prvič v letošnji sezoni tudi doživim, da je planina popolnoma zalita s snegom. Čudovito.

Najbolj strmi deli Krvavke so že splazeni, čez pa je padla že nova pošiljka snega.

Nas pa vleče tja gor…

In smo šli…

Tako kot zadnjih nekaj tur se tudi danes snežna podlaga spreminja z višinskimi metri. Spodaj nad Pristavo južen sneg ponekod začinjen še s skorjo, višje pa se preobraža v vedno bolj suhega, užitkarskega. Seveda sonce kmalu naredi svoje…pa ne hudega. Razgledi so pa seveda spet za vikat.

Po dolgem času spet zimska pravljica v soncu.

Da se dan po jutru pozna? Hm, sprva oblačen a zlat začetek dneva se spremeni v čisti kič.

Še malo, pa smo spet na planini. V tistem se nam nasproti pripelje dečko, ki nam je utrl gaz. Iz srca se mu zahvalim 😉

Pastirska koča nam ponudi nekaj zavetja za kratko pavzo, saj je višje proti vrhu Korenščice spet vse zapihano.

Veter se tu gori očitno ne ustavi med svojim plesom.

Še uživanje v razgledih od koče…

…nato pa proti vrhu.

Tu gor pokrajina vedno znova fascinira. V zimskem času ni nikoli enaka…

Še zadnja ravnina pred vrhom.

Z vrha pa takole proti Belščici, Stolu…

…in proti Marsu 😉

Na vrhu kot običajno spet prepih. Na hitro se oblečemo in smuk v dolino. Prvih deset metrov kot po navadi po kloži, nižje pa spet po tistem užitkarskem materialu iz katerega ni mogoče narediti kepe 😉

Luka v elementu.

 

…in Matej.

Sneg z višinci spreminja svoje lastnosti, pa vendar nam do ceste skoraj zmanjka glasu od užitkarskega vriskanja.

Na cesti time out, nato pa po že znanem recept…nekaj časa po špuri, nato pa gas v bukov gozd mimo Pustega rovta na cesto.

V gozdu pod mejo Pustega rovta sneg postane moker in skorjast. Spet trening za stegenca.

Spodaj na cesti se opasamo v smučino in spust proti Pristavi. Ko se spuščamo po stari trasi Kurirskega smuka nas pozdravi še Luna.

Na Pristavo prispemo v času, ko zadnji sončni žarki še božajo vrhove, v Sočiju pa naše punce (Vesna Fabjan, Teja Gregorin, Tina Maze) okrog vratu dobijo žlahtne kolajne. Namenimo jim aplavz v Domu na Pristavi ob kozarcu hladnega.

Užitkarsko popoldne je moč podoživeti še tule…skozi objektiv Lukove kamere.

Povzetek dneva: “I feel very olympic today”

Pa še razmišljanje…le kakšen bi bil sončni vzhod tam gor…hm…

Še GPS sled: Korenscica, 12.2.2014 (uporabi Google Earth)