Hajla, Bogićevica, turno smučanje v Črni gori

Ko enkrat povohaš Črno goro s turno smučarskega vidika, lahko rečem, da si zastrupljen. Še posebej, če ta prostranstva in neokrnjeno naravo spoznaš tudi v drugih letnih časih.

Niti mesec dni ni preteklo od zadnjega obiska Babinega polja, Bogićevice in Tromeđe, ko se spet podamo čez Srbijo, mimo Beograda, Čačka in proti mestu Rožaje. Zgodaj zjutraj prispemo na bencinsko črpalko, kjer se oskrbimo z nafto, nato pa v pekarno na burek. Ob osmih nas pred hotelom Aldi že čaka prevoz po dolini reke Ibar do planine Bandžov. Z vso opremo se natovorimo v star vojaški Tam 110. Po slabi uri vožnje oziroma guncanja na kesonu kamiona smo na planini. Čaka nas le še slabe tri kilometre in 400 višincev dolg vzpon do planinskega doma Grope, kjer nas že pričakujeta stara znanca in prijatelja, Feka in Nena. Razkomotimo se po še prazni koči, nato pa potegnemo naprej do grebena pod Hajlo, da vsaj občutimo sneg in širjave nad kočo.

Nočna vožnja od doma do Rožaje pusti svoj davek, zato se kmalu poskrijemo na toplo v kočo. Smuka za prvi dan čisto solidna, le vidljivosti je primanjkovalo.

---

Grope – Ahmica – greben Rusolia

Drugi dan bivanja pod Hajlo se  po obilnem zajtrku izpod rok Nene dokaj pozno podamo na turo.Vreme ni obetalo nekih presežkov, a nič zato. Z Grope se povzpnemo na greben pod Hajlo od koder smučamo proti izvirom Bukeljske rijeke. Smuka v gornjem delu odlična, nižje pa počasen sneg zavira hitrejše zavoje.

Vprežemo cucke in se pod Ujkinim kršom z južne strani povzpnemo na Ahmico, vmes pa dvakrat prečkamo mejo med Kosovom in Črno goro. Z vrha odsmučamo do Glođanskih stanov. V idilični pastirski vasici si nekoliko oddahnemo pod strehami osamljenih pastirskih stanov, saj je vmes že nekajkrat izmenično snežilo in deževalo. Kljub ne obetajočemu vremenu se podamo še proti 2382 metrov visoki gori Rusolia. Z vzponom zaključimo na grebenu na višini 2200 m. Vrhnji del lepo smučljiv, spodaj pa se pozna odjuga. Ostane nam le še dolg povratek proti planinskemu domu Grope, kamor prispemo že v temi. Med tem je v kočo prispel tudi Gregor s svojo ekipo, a to ne moti Feke in Nene, da ne bi poskrbela za naše želodčke. Po dobrih 20 kilometrih in 1700 višincih so bili potrebni oskrbe. Feka nam namesto sladice pripravi gamsa pečenega v pečici sredi doma. O okusih ne bi, še posebej na tej višini. Doma smo na takšnih višinah vajeni le še golažev in jot s klobaso ali brez.

---

Hajla

Končno se zbudimo v zimsko pravljico. Pogled skozi okno obeta lep dan in lepo smuko. Čez noč je padlo nekaj centimetrov novega snega, tako planina dobi novo zimsko podobo. V okviru letne poti se s planine Grope podamo na Hajlo. Vršni grebeni so nekoliko spihani, zato pod vrh pristopimo na derezah. Strm spust proti planini Hajla je uživaški kljub temu, da snežna podlaga ni ravno idealna. Spodaj nekaj južnega snega, nekaj skorje, a kljub temu z užitkom zapeljemo do Fatosove koče, saj nam že prej na grebenu Deni Hameli, vodnik s Kosova zaupa, da je Fatos še v koči. S partnerko nas gostoljubno sprejmeta v kočo in postrežeta. Po prijetnem pomenku in polni novih informacij se še enkrat povzpnemo na greben Hajle, še enkrat odsmučamo do Fatosa na pivo, nato pa ponovno na greben, kjer v megli iščemo prehod nazaj na planino Grope. Smuka čudovita predvsem v kuloarju nad planinsko kočo Grope.

Okusna večerja se razvije v pravo fešto do poznih ur oziroma do “povečerja”, ko Feka ugasne agregat.

---

Pod Hajlo

Zadnji dan bivanja pod Hajlo v dopoldanskem času lovimo predvsem sonce in lepe linije po celcu nad kočo. Niti višincev niti kilometrov ni bilo veliko, je pa bilo vprecej  sonca, smeha in obujanja spominov na prejšnji večer.

Po slovesu od naših gostiteljev Nene in Feke nas čaka spust v na planino Bandžov, od tod pa prevoz v Rožaje, kjer se prepakiramo v svoje avtomobile in odpeljemo do Plavskega jezera, kjer v Holiday House by The Lake pri Saniji povečerjamo in prespimo.

---

Bogićevica

Po odličnem  zajtrku, ki nam ga postreže Sanija, se Almir z Mećom pojavi ob dogovorjenem času. Napakiramo se v terenca in kombi, nato pa na Babino polje do Pinetrees Lodge, ki je baza za naslednjih nekaj dni. Robo pustimo v čajnici, kjer nas kasneje čakajo večerje in zajtrki, mi pa se na smučkah podamo v smeri planine Bogićevica in naprej za nosom. Na poti proti mostu, ki prečka Babinopoljsko rijeko, srečamo Esada. Z zagotovostjo lahko trdim, da so repi njegovih smučk videle največ puhastih flank, grap in srenca na tem področju. Sebe opisuje tako, da je edini, ki se lahko pohvali, da je poleti na travi, pozimi pa na belem, in to povsem legalno. Na sezono pa zabeleži po 120 smučarskih dni – več, kot jih ima smučišče Kolašin na leto.

Vzpon nadaljujemo skupaj, na Katunu Bogićevica pa smo si enotni, da izkoristimo lep dan in se podamo na Tromeđo. Snežne razmere so daleč od tistih, ki so bile ob zadnjem obisku teh krajev mesec pred tem, pa vseeno, vršni del Tromeđe ponudi lepo smuko. Z vrha zavijemo desno čez Ljukšterp, nato pa skozi sicer ojuženo široko grapo proti katunu in v smeri Babinega polja do naše baze. Zadnji del poti po cesti nas taksira Esad z njegovim all around golfom dvojko. Verjetno najbolj prostoren golf na Babinem polju, saj se nas vanj zbaše 5 opremljenih smučarjev, s prtljažnika pa nam visijo še smuči.

Večer zaključimo z odlično večerjo v družbi Almirja.

---

Mali Pasji vrh, Pasji vrh

Drugi dan bivanja na Babinem polju se nam prav nikamor ne mudi. Uživaško zaužijemo kvaliteten domač zajtrk, nato pa se v soncu podamo čez Katun Zavoje proti Malemu Pasjemu vrhu. Le tega pustimo za sabo in nadaljujemo na vrh Pasjega vrha od koder kaj kmalu pobegnemo, saj veter ne pojenja. Smučamo v slikovito dolino med Malim Pasjim vrhom in Marijash/Bogdash. Smuka bi bila veliko boljša, če ne bi motila skorjica, a ambient odtehta tudi to. 5/7 ekipe se povzpne še na greben med Maja e Male in Marijash/Gogdash, midva z Andrejem pa proti Malemu Pasjemu vrhu, od koder je bila smuka na Kosovsko stran odlična, s čimer pa se ne more strinjati ekipa, ki je smučala z nasprotne strani. Skupaj smo spet na grebenu proti Malemu Pasjemu vrhu od koder uživaško odvijugamo večino višincev nazaj proti Katunu Zavoje in Babinem polju.

---

Mali Pasji vrh

Tretji dan nam vreme ni preveč naklonjeno, zato se zadovoljimo z vzponom na Mali Pasji vrh od koder smučamo na Kosovsko stran, nato pa nazaj na na greben in uživaško do izhodišča. Pozno popoldne ob brunarici izvedemo še odprto svetovno prvenstvo v skokih na mali skakalnici na turnih smučeh. Prvo mesto so si delili kar vsi trije tekmovalci: Brin, Jure in Marko. Na svečano podelitev kolajn smo kratko malo pozabili, saj smo imeli preveč dela s pečenimi jagenjčki in druženjem z ekipo Koflerja in z domačini.

Večer se je zavlekel pozno v noč, jutro pa je prišlo kar prekmalu.

---

Pred odhodom v dolino zadnji dan bivanja na planini se spodobi, da pokurimo vsaj del dobrih in slabih kalorij. Zato se podamo v že domačo smer, proti Pasjemu vrhu. Tokrat pred grebenom zavijemo levo, na Ravno brdo (Zavoj). V slabi vidljivosti spričo megle najdemo vrh takrat, ko ugotovimo, da smo na najbolj ravnem delu gore. Razgledov na žalost nismo deležni, zato pa smo nagrajeni s solidno smuko v zgornjem delu in odlično v srednjem delu.

Ostane nam le še pospravljanje koče in odhod na že znano mesto v Plavu ob jezeru, večerja, naslednji dan pa pot proti domu.

---

Pod črto:

Črnogorski prijatelji, tako stari kot tudi novi, so se zopet vsi izkazali za odlične organizatorje, ljudi, ki jim noben problem ni nerešljiv. Spet se je izkazalo njihovo gostoljubje, ki kliče po povratku v te kraje, po njihovem od boga pozabljene pot Prokletimi gorami, ki očarajo s svojo lepoto, razsežnostjo in mirom.

Stroški: okroglih 500 € po osebi z vsemi prevozi, hrano in pijačo.

Obdobje odsotnosti od domačega ognjišča: 24.2.-5.3.2023

Uživali: Andrej, Marko, Boris, Jure, Brin, Metod, Matic in pisec.