Gmeineck

Na kulturni praznik se v Rokov kombi prisedemo Jure, Maša, Matic, Moko, Boris in jaz z namenom, da gremo k severnim sosedom preverit, do kam je slišati slovensko besedo.

Zavoljo obilnih snežnih padavin v preteklih dneh na domačem terenu, namerno iščemo teren, ki bo manj zasnežen, posledično pa tudi manj plazovno nevaren. Zapeljemo se do Lendorfa, od tod pa do Hühnesberga, kjer parkirišče najdemo pred oštarijo Kolmwirt na dobrih 1100 metrih nad morjem.

Štart je bil dokaj pozen, tako se matranje cuckov po poti navkreber prične šele ob deseti dopoldne. Pa nič zato. Sonce se sramežljivo skriva za oblaki, le sem in tja se pokaže, torej tudi sneg ne bo dodatno toplotno preveč obdelan. Ko prisopihamo pod vrh nam oblak ukrade vse lepe razglede, tako, da se kaj kmalu sicer bolj tipaje odpravimo navzdol. V pomoč pri orientaciji so nam ograje pašnikov, ki se vijejo po gori.

Smučamo proti planini Steinbrugger, kjer razen vršnega meglenega dela najdemo še nezvožene, predvsem pa flanke suhega snega. Tu se da predvsem uživaško vijugati in v nizkih poskokih izgubljati višino proti izhodišču. Tam sledi še obvezna analiza in pot domov po presmučanih 1500 višincih.

Slovenske besede v teh krajih nismo zasledili, saj smo na vrhu srečali le enega turaša, ki pa se ni kaj dosti odzval na “Dober dan”