Gmeineck, 2592 m

Torkovo jutro je sprva na sončni strani Karavank še obetalo nekaj jasnine. Zato smo v avtu enoglasno podprli Juretovo idejo, da napademo Golico. No, ko se pripeljemo v Planino pod Golico smo nekoliko razočarani, saj je le ta že v oblakih. Tako se Vesna, Žiga, Jure in sam odpravimo za nosom…proti soncu. Spet k sosedu.

Končna odločitev je padla šele takrat, ko se nam pred nosom nariše s soncem obsijan Gmeineck.

Zapeljemo se do zaselka Hühnesberg. Od gostilne Kolmwirt nadaljujemo še slab kilometer po zasneženi cesti vse do zaprte rampe. Tu pa pot pod noge. Pred slabim letom smo tu že hodili. Naš takratni cilj je bil Hinteregger Sonnblick. Tokrat v dolini zavijemo desno proti Gmeinecku.

Pripeka v zavetju je potrdila, da smo se spet odločili prav. Pobočja nad kočo Kohlmaier so sicer prav uboga kar se tiče snežne odeje. Smučke gredo za nekaj metrov skozi gozd celo na ramena. Pa ne za dolgo.

Višje po planinah je snežna odeja že konkretna, le na izpostavljenih mestih je sneg odnesel veter.

Počasi se nam odpirajo razgledi…proti Böse Nase, Hinteregger Sonnblicku.

Višje seveda zahladi, pa še sem in tja nas zajame oblak. Tik pod vrhom se spet znajdemo v difuzi…

…zato kaj se kaj dolgo ne obiramo. Na srečo se nam nebo počasi spet odpre, s tem pa tudi uživaška smučarija, ki tokrat ne gre v smeri pristopa.

Z vrha se držimo levo proti planinam pod nami.

Flanke so spet lepo pršičaste…pa se kaj dosti ne pritožujemo 😉

Po tem, ko odsmučamo vršni del, nadaljujemo spodaj čez planine in po cesti nazaj do mostička na 1300 metrih nad morjem. Sledi še špancir po premalo zasneženi cesti do avtomobila in pa hidracija na sončku.

Ja, tudi na senčni strani Karavank zna biti sončno 😉