Kölnbreinspitze

Za zadnje turne smuke v sezoni je že skoraj tradicionalno, da se zgodijo nad dolino reke Malta.

Ob sedmi uri zjutraj smo že na parkirišču nad akumulacijskim jezom kjer takoj za avtomobilom stopimo na smuči. Špura je narejena, podlaga pa že gor grede da misliti kakšna bo sploh smuka, saj je ponekod sneg trd skoraj za srenače, nekje skorjast, nekje pa ojužen kljub zgodnji uri. Razgledi v teh koncih nikoli ne razočarajo, zato vzpon mine dokaj hitro. Ekipa se pod sedlom usmeri na vrh, sam pa zaključim na sedlu pri križu. Med počitkom za hrbtom zaslišim dokaj glasen in grozeč zvok, ki da vedeti, da je po vsej verjetnosti nekje v sosednji dolini prišlo do proženja plazu, če ne celo podora.

Dva Luka in Klemen z vrha gore odsmučajo desno v flanke, ki pa niso kaj preveč stabilne, kar se je pokazalo ob Lukovem padcu, saj se je kaj hitro znašel v počasi plazeči se gmoti. Mehka in skorjasta podlaga v vrhnjem delu hriba ne nudi pretiranih užitkov, tako je smuka v spodnjem že malo preveč mehkem snegu, predstavljala vrhunec ture, če odštejemo razglede in hidracijo na koncu.

Za piko na I so razočarali še gostinci, ki kočo držijo pod ključem kljub lepemu številu obiskovalcev. No, sami se pri tem nismo pustili motiti. Hidracije je v prtljažniku navadno vedno dovolj.

Uživali: Klemen, 2 x Luka in pisec.