Seemannwand, 2822 m
Jure je končno prišel nazaj iz širnega morja. Seveda se mu je zaluštalo snega v kombinaciji s soncem. Ker zadnjega v naših krajih niso napovedovali, se podamo na Avstrijsko Koroško. Med potjo se usklajujemo kam se bomo podali. Na koncu zmaga tura, ki je lepo opisana v turnosmučarskem vodniku “Najlepši turni smuki Avstrijske Koroške” pod zaporedno številko 53. Colonelo Jure se pač ne more kar tako na vrat na nos odvaditi mornarskega življenja, zato izbira Seemannwanda (Mornarjeve stene) ni naključje 😉
V ekipi sta za vsak slučaj dva dohtarja, Žiga in Uroš, poleg Jureta pa moja malenkost za enakomerno obtežitev prevoznega sredstva.
Zapeljemo se v dolino Pöllatal od koder na 1300 višincih pričnemo s turo. Sprva po poledeneli cesti, nato pa po vlakah uberemo bližnjice do Lasörnhütte. Pred tem se nam začnejo odpirati sicer nekoliko zamegljeni razgledi.
Nad kočo Lasörnhütte nam duša ne da, da se nebi ustavili pri lično zgrajeni brunarici.
Ko privežemo dušo nadaljujemo pod Girlitzspitze v zgornjo dolino Lasörnkar.
V teh koncih je v teh dneh precej manj snega kot po naših hribih. Sem in tja je že spihano do skal, podlaga pa je zjutraj še trda.
Nekje pod vrhom se nebo vse bolj in bolj zapira. Vrh dosežemo v (spet) slabi vidljivosti.
Redki trenutki, ko se vidljivost izboljša, pokažejo, da hribov ne bo zmanjkalo.
Kaj dolgo se ne obotavljamo na prepišnem in meglenem vrhu. Po kratkem predahu odsmučamo v dolino.
Zgornji del skorjast v rahli difuzi ne ponudi užitkov, zato pa nižje vriskamo po lepo opuščenem snegu.
Nižje spodaj odsmučamo v krnico pod Reitereck in Wandspitze, po njej pa do ceste, ki pelje na planino.
Z nekaj iznajdljivosti se po robu ceste po napluženem snegu pripeljemo do avta, kjer opravimo hitro analizo in hidracijo, nato pa nazaj na “sončno” stran Karavank.
Prehojenih/presmučanih nekaj manj kot 18 km in pa 1500 višinskih metrov. Lepa statistika za sredino dopoldne.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!