Sonnblick, 3106 m

V ponedeljek pošljem skupinski mail, na katerega se odzovejo Jure, Toni in Marko. Glede na vremenske napovedi se odločamo, zvečer pa odločimo, da gremo čez mejo.

Ob pol šestih skozi luknjo v Karavankah, nato pa proti Heiligenblutu od koder nadaljujemo del poti po Großglockner Hochalpenstraße, ki jo kmalu zapustimo in se usmerimo proti Kleine Fleißtal. Do rampe z avtom, nato pa pot pod noge. Sprva peš, višje mimo Alter Pocherja, kjer še dandanes lahko poizkusiš srečo pri izpiranju zlata v potoku, pa že na smučkah.

V spodnjem delu ob osmi zjutraj v brezvetrju prav nobene zime, jasnine pa tudi ne. Kljub lepi napovedi se oblaki kar nočejo razpoditi. Vzpon ni dolgočasen, manjkajo le razgledi.

Mimo ledenika

Ko premagamo strmejši del poti se nam odpre pogled proti vrhu.

Proti vrhu, Sonnblick

Nad vrhom je precej prepišno, koča in najvišje ležeča meteorološka postaja v Avstriji se skrivata v oblakih.

Vrh v oblaku, Sonnblick

Pogled čez dolino proti hribom na oni strani… Oblaki so precej čudne barve. Pri spustu kasneje ugotavljamo, da so nam s puščave prinesli pesek, ki je vrhnji sloj snežne odeje prebarval v odtenke rumene.

Čez dolino

Zadnjih nekaj sto višincev nase navlečemo sloj zimskih cunj, pod vrhom pa je vsake toliko korak zastal spričo močnega vetra. Kasnejši ogled podatkov vremenske postaje pove, da je pihalo s hitrostjo 81 km/h pri minus 2,5 stopinjah C. Ravno prav, da človek komaj čaka, da prime za kljuko vhodnih vrat Zitellhausa na vrhu Sonnblicka. Še posebej, če se zaveda, da je v notranjosti deležen vsega komforta. Koča je lično opremljena, postrežba na nivoju, ponudba hrane in pijače pa prekaša marsikatero planinsko kočo v naših hribih, do katerih je speljana cesta. Cene so nadmorski višini primerne, v koči pa je na voljo še brezžični internet.

Po okrepčilu in ugotovitvi, da kaj prida razgledov ta dan ne bomo doživeli, se počasi pripravimo na spust. Smučke si nataknemo na pragu koče, nato pa smuk v dolino.

Marko tik po štartu

Nebo se vsake toliko odpre v tolikšni meri, da dobimo občutek koliko hribov je še okrog nas.

Pogled čez greben pod kočo Zittelhaus

Pod vrhom odvijugamo po trdi in spihani podlagi, nižje pa vsega po malem. Najdemo predele z lepo opuščeno spomladansko podlago, nižje proti dolini pa že precej mehko.

Jure

Toni

Jure, v ozadju Sonnblick

Marko

Ob ledeniku

Toni

Jure

Proti spodnjemu, strmejšemu delu ture

Marko

Toni

Na smučeh se pripeljemo do točke, kjer smo jih zjutraj nataknili. Še nekaj sto metrov sprehoda do avta, kjer se preoblečemo in odžejamo.

Kasneje, ko pridemo v nižje ležeče predele se sprašujemo, ali inštrument v avtu kaže pravilno zunanjo temperaturo, saj se je le ta dvignila na kar 24 stopinj. Očitno veter ni prinesel le puščavskega peska.

Kljub temu, da smo bili prikrajšani za lepe razglede, smo s turo zadovoljni. Že samo misel, da na vrhu tritisočaka pred smuko spiješ zasluženo pivo, da doživetju dodatne plus točke.

Naslednjič gremo še po razglede!