Hochkreuz, 2709m

Samotovo Toyoto tokrat še bolj obremenimo. Šest članov ekipe se nas posede v njo, poleg tega pa še vsa oprema. Priznam, da je bila vožnja tokrat skoraj bolj udobna kot zadnjič, zasluga pa gre racionalnemu zlaganju opreme v avto. Samo in Rok sta pri tem početju  vsakič boljša. Tokrat gre z nami pet parov turnih smuči  Völkl, katerih test bo objavljen na spletni strani Obris.si

Zapeljemo se čez mejo, k severnim sosedom, spet v smeri Mallnitza, končna destinacija pa nekoliko drugačna od zadnjih nekaj tur.  Do vasi Pußtratten se peljemo po asfaltirani cesti, nato pa skrenemo na makadam, ki pelje po dolini Wölla. Cesta je sicer takoj za vasjo zaprta z rampo, ki pa ni zaklenjena. Dvignemo jo in po obvestilu na njej vzamemo v zakup, da bomo kmalu natikali snežne verige. Na rampi je namreč obvestilo, da je cesta poledenela.

Kljub temu se pripeljemo na 1350 metrov nad morjem. Od hidroelektrarne nam z verigami na kolesih uspe premagati še nekaj ovinkov in lepih višincev.  Prvi jutranji servis je bil opravljen na parkirišču še pred samo turo. Vse vezi je bilo potrebno še nastaviti na ustrezno velikost in trdoto, pa tudi kože še niso bile obrezane na ustrezno širino smuči. Roku gre dobro od rok.

Po jutranjih formalnostih pa pot pod noge.

Na razcepu se držimo levo pod dolini.

Višje se nam odpirajo čudoviti razgledi. Za našimi hrbti je takole…

…pred nami takole.

Pot nas pripelje na planino Staller Wölla. Pri lepo urejenih stanovih si privoščimo kratko pavzo.

Do planine nas je še spremljalo nekako lepo vreme, višje ko smo šli, bolj se je nebo zapiralo nad nami. Modrina neba je bila bolj redkost kot pravilo.

Med tem za našimi hrbti….

Očitno smo izbrali napačno dolino, napačen vrh za ta dan. Pod vrhom slišim sotrpine, ki so že na vrhu. No, pogled mi zaradi goste megle ne seže do njih.

Vrh nas seveda počasti še z vetrom, kar pospeši naše priprave za spust v dolino, ali bolje rečeno, skok v mleko. Vidljivost je bila namreč skoraj nična.

Še skupinska s tokratnimi modeli smuči.

No, janez je šel z Elankami z nami 😉

Začetni del spusta je bil v znamenju iskanja špure po kateri smo se vzpenjali. Sneg odličen, a na žalost megla ni dovoljevala hitrejših in uživaških zavojev. Nižje se je vidljivost le popravila do te mere, da smo vsaj vedeli kje se teren obrne navzdol in kje navzgor.

Nad planino zamenjamo smuči. Rok se spet potrudi z ustreznimi nastavitvami na vezeh.

Ostane še spust proti planini Staller Wölla , od tam pa levo od poti, ki smo jo uporabili za vzpon.

Mogoče smo nekoliko neposrečeno izbrali spust po grapi, ki v spodnjem delu ni nudila kaj velikih užitkov zaradi premalo snega. Pa nič za to. Puhec v njej smo izkoristili maksimalno…

…tudi z adrenalinskimi vložki 😉

V avtu nas je čakal še “akumulator” s šestimi “celicami”, ki je odlično poskrbel za hidracijo.

Tura odlična, ambient čudovit, oblaki na vrhu pa so poskrbeli za to, da se bo treba v te hribe še vrniti takrat, ko bomo lahko uživali tudi v razgledih.

Tokratna ekipa: Rok – Obris.si, Jure, Žiga, Samo, Janez in moja malenkost.