Seebachhöhe

Po dolgem času se spet najdemo… četverica z javne uprave, ki drugače ne zna zabijat prostih torkov, kot nekje, kjer naj bi bila dobra smuka.

Čez plazovino

Iskanje nedotaknjenih belih površin nas zavede proti Lendorfu, nato pa v vasico Teuchl. Po prvotnem planu smo se nameravali povzpeti proti Teuchlspitzu, a nas je pogled z vasi odvrnil od namere, saj nas goli travniki nekako niso prepričali. Zato se zapeljemo do zadnjih hiš v krnici, kjer takoj za mostičkom stopimo na sneg. Tudi v teh koncih je narava v preteklih tednih kazala svoje zobe. Prečimo kar nekaj plazin, tako talnih, kot snežnih, nabor podrtih novoletnih smrečic in smrek čez poti in vlake pa je precej bogat.

Nad gozdno mejo se prav tako ubadamo z delno zasneženimi in trdimi plazinami, višje, kjer že uživamo v razgledih na okoliške vršace, pa končno stopimo na smučarju bolj prijazen sneg. Sonce nas poboža zadnjih sto višincev, pa še ta ob dokaj močnih sunkih vetra nima pretirane moči.

Z ene strani nas priganja čas, z druge veter, zato vzpon zaključimo na sedlu, dobrih sto višincev pod vrhom.

Smuka v zgornjem delu po tanki skorji in kloži, nižje ujamemo nekaj suhega napihančka, vse dokler ne naletimo spet na nam že znane plazine prekrite s skorjo. Spodnji del nad krnico nam ponudi svojevrsten rodeo, za finale pa še trda cesta do avta. Hidracija pri avtu je tako več kot zaslužena, ob analizi pa smo si enakega mnenja, da v te konce še pridemo. Če se le da v enaki postavi.

Promet: srečali natanko 4 turaše in enega psa.

Uživali: Jure, Žiga, Uroš in pisec.