Stubeck, 2370 m

Po dolgem času se z Juretom le ujameva v prostih terminih. Glede na trenutne snežne razmere pri nas in glede na to, da iz sosednje Avstrije prihajajo k nam informacije o nekoliko boljši turni smuki, se odločiva, da jo mahneva tja.

Še pred jutrom se z Juretovo rdečo strelo zapeljeva čez Korensko sedlo (Karavanški predor zopet popravljajo), skozi Villach, Spittal, Gmünd do vasice Malta. No, tudi tu nimava sreče, saj kmalu za Gmündom na cesti naletiva na tablo, ki označuje zaporo ceste. Teta z garmina naju zapelje v ride nad glavno cesto, tako, da tam zgubiva kake pol urice. Končno le prideva do Malte, tam pa se usmeriva po gorski cesti Maltaberg. Nekje na nadmorski višini 1400 metrov se najina vožnja konča s praskanjem gum po asfaltu v prazno. Ko stopim iz avta…hm, ledu na eni gorski cesti več kot ga ima trenutno Jeseniška občina za športne dejavnosti.

Nekako nama uspe obrniti avto in ga parkirati ovinek nižje ob cesti. Oprtava si ruzake in smučke na rame in pot pod noge. Najin prvotni cilj je bil najprej Faschaunereck, a sva se med začetno hojo premislila in obrnila desno proti Stubecku. Mahneva jo čez ograjene planine, kjer dobiva občutek, da se tu poleti pasejo zlate krave…tako so zagrajene.

Skozi macesnov gozd počasi prilezeva pod greben, ki naju vodi proti vrhu.

Med potjo uživava v razgledih, ki so danes sicer počečkani z oblaki…pa vseeno so lepi.

Od vetra napihan sneg daje okras vsemu kar stoji na gori.

Po dveh urah in pol si na vrhu ogledujeva flanke, ki še čakajo na boljše čase.

Še “skupinska”……pogled v dolino……nato pa smuk v dolino.

Smučali smo že v boljših razmerah, pa tudi v slabših. Snega sva imela vseh sort. Od ojuženega, skorjica pa do pršiča in pršiča z “minami”. Presmučala pa dobrih 6 kilometrov…nekaj sto metrov nad parkiranim avtom pred zdaj že odtaljenim asfaltom le odnehava.