Vrh Strmali (Forca dei Disteis)

S Stojanom po dolgem času ureževa skupno “solo” turo. Razmere v Ljubljanski kotlini, kjer večinoma v megli preživim zadnje tri dni od jutra do večera, ne pokažejo prave slike na turno smučarskih terenih, zato jo po informacijah prijateljev turašev ureževa na Nevejsko sedlo.

Bela peč na oni strani Nevejskega sedla

Rdečo strelo parkirava ob glavni cesti pod hotelskim kompleksom in se po cesti podava proti planini Pecol. Po slabi uri hoje jo doseževa, kmalu za tem pa nase vlečeva tudi vetrovke, saj se veter ravna po napovedih, ki sva jih večer poprej prebirala.

Nazadnje sem v teh koncih hodil lani junija, ko sva se z Lukom povzpela na Špik nad nosom.

Vzpon do prečk je bil prav uživaški. Ko pa se teren postavi bolj pokonci nama ne preostane drugega, kot da na smučke montirava še srenače. Sam privajam gležnje na nekoliko širšo Ripstick dilo, Stojanu pa je očitno enega od kolkov malenkost vrglo iz špure, zato nekoliko pojačava intenzivnost kratkih počitkov na trdem terenu. Kljub temu v slabih treh urah doseževa željeni cilj.

Po kratki pavzi z občudovanjem lepo zafrajhanih vrhov, pričneva s spustom. Prvih nekaj zavojev naredim z rezervo, saj sva že gor grede upala, da se nama sneg ne bo prediral med spustom, pa tudi širina nove smučke je precej drugačna od moje stare Alaske, ki je svojih sto in več tur oddelala pod mojimi nogami. Na srečo se izpod smučk le kadi, midva pa uživava v zavojih vse do planine, od koder naju čaka še smuk po cesti do avta.

Lep dan je bil, pa Elanova Ripstick je tud fajn smučka!