Jutro na Mali Mojstrovki

Odločitev, da zgodnje jutranjo turo iz srede zaradi razlogov kot so lenoritis in podobno prestaviva na petek, se je izkazala za odlično. Ko sem nekaj čez četrto zjutraj pogledal skozi okno sem upal na tisto, kar so vremenarji napovedali…nizko oblačnost. Ob pol šestih že grizeva kolena po skromno zasneženem melišču proti Mali Mojstrovki. Višje je snega nekoliko več.

Malo pred sončnim vzhodom stojiva na vrhu Male Mojstrovke in občudujeva kar se dogaja okrog naju.

Nebo nad precej ubogo zasneženo Veliko Mojstrovko se spreminja iz sekunde v sekundo. Mangart v ozadju spet kraljuje.

Prvi sončni žarki oplazijo tiste najvišje.

Nino ga je prvi zagledal 😉

Med tem za najinim hrbtom…

Sončni žarki najdejo pod med stenami, špranjami, obsijejo Kotovo sedlo…jutro postaja prijaznejše.

Sonce vse bolj oblizuje vrhove, sence se umikajo, dolina pa je še vedno pod oblačnim morjem.

Počasi tudi na Malo Mojstrovko posije sonce. Pomalicava, se nastaviva objektivu…

…pa spet uživava v razgledih. V tej svetlobi in nad morjem oblakov tudi Prednje Robičje postane mogočna gora, Ciprnik in Dobrač pa otočka v širnem morju.

Slemenova špica pod nama je še v senci.

Slemenova špica, zadaj levo Velika Rateška Ponca, desno Ciprnik
S težkim srcem se odpraviva pod pokrov oblakov. Tolaži naju le to, da imava za nagrado še nekaj vijuganja do Vršiške ceste. Kljub skromni snežni odeji je smučarija med Veliko in Malo mojstrovko odlična, nižje pod sedlom na melišču nekaj rodea, pa vendar se pripeljeva kar globoko v ruševje. Po nekaj minutni hoji sva na izhodišču.

Cagarji kažejo 9.30 ko prispeva do avta. Ostane le še analiza in hidracija spodaj, nato pa vsakodnevni opravki.

Še vedno so najlepša jutra zjutraj 😉