Križna jama

Že lep čas nazaj sva z Lukom debatirala o ogledu Križne jame. Sam jo je obiskal že večkrat, jaz še nikoli. Tako se z veseljem odzovem na njegovo povabilo, če grem z njim v jamo…kot pomočnik pri njjegovem ustvarjanju, obenem pa, kot se je kasneje pokazalo – uživač, ki je neizmerno užival v lepotah tega podzemnega bisera. 

Po jutranjem fotkanju hladnega Cerkniškega jezera se v bližnji samopostrežni ustaviva še na zajtrku, nato pa se zapeljeva proti Bloški polici, kjer zavijeva proti vhodu v Križno jamo.

V koči pred vhodom naju ob zakurjenem gašprčku čaka Lojze, enciklopedija in legenda jame. Mesec in štiri dni ima še do penzije. Leta 78 je šel prvič v jamo, a njegovo veselje pred nevemkaterim vstopom v jamo se zdi, kot bi šel vsakič prvič. Užitek ga je poslušati, opazovati njegovo delo. Po eni strani ena sama rutina, po drugi strani ljubezen do vodenja v jamo in spoštovanje do lepot tam spodaj.

Ob samem vstopu nama pokaže lobanjo jamskega medveda. Ob njej je za primerjavo še lobanja rjavega medveda. Tu človek dobi sliko, kako zelo majhen je. Ob obrušenih kamnih, ki so se do “metalik” barve obrusili z dlakami medvedov pred miljavžnt leti pa dobiš občutek, da je tvojih štirideset in nekaj let življenja nično proti večnosti v jami. Lojze naju ob poučnem predavanju ob skrbno odmerjenih korakih po jami in preplutih jamskih jezerih pripelje do Kalvarije, od tam pa v Matjažev rov, nato pa še do Kristalne gore.

Od tu naprej sva tudi sama s pomočjo Lojzeta poizkusila obeležiti trenutke večnosti.

Tole je nastalo na vhodu v Matjažev rov.

Legenda: na fotografijah se pojavljajo rdeči možici. Starost okrog 40 let. Vsa okolica okrog njih: starost – miljoni let!

Lokacija: Matjažev rov, približno 150 metrov pod zemeljsko površino.

Matjažev rov postreže s temle.

S kapljico za kapljico miljone let narava gradi čudovite skulpture tu spodaj.

Matjaževi stebri…

Po povratku do Kalvarije stopimo v čoln, nato pa se povzpnemo še do Kristalne gore.

Po osmih urah uživanja v jami stopimo v temno noč. Osem ur…hm, nič proti večnosti, ki je zgradila lepoto tam spodaj, pa vseeno dovolj, da se trenutki vtisnejo v spomin…tisti del spomina, ki hrani le tisto najlepše.

Lojze in Luka, HVALA!