Dobrač

Vsaka reč je enkrat prvič in tudi Dobrač je bil tokrat prvič.

Ja, prav zanimivo. Oblegan in na daleč viden vrh, ki nam praktično leži pred nosom, sem tokrat obiskal prvič. In ne, nisem bil edini. Tudi Uroš in Janez še nista stala na vrhu te razgledne gore z dvema sakralnima objektoma. Torej, smo se našli osvajat “neznano”.

Po sivih in mokrih dnevih se dan brez oblačka že prav prileže. Z avtom se kot najbolj zagnani zapeljemo do kamor pač gre, do zadnjega parkirišča na 1700 višine. Od tod po ratrakirani cesti navkreber, tako kot vsi. Med občudovanjem lepo pobeljenih vrhov v bližnji in daljni okolici se vsake toliko vprašamo, ali pristopamo k vrhu po pravi poti. Vsi dvomi se razblinijo, ko se nam naproti pripelje mož v modrem, Mitja Peternel, pisec in snovalec prenovljenega turno smučarskega vodnička z naslovom Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Po kratki debati nadaljujemo vsak svojo pot.

Z višino pada tudi temperatura, sem in tja pa tudi zapiha. Na vrhu se “pofočkamo” najprej pri Nemški cerkvi (najvišje ležeči v Evropi), nato gremo po razglede še do Slovenske in na vrh. Smer spusta gre od tod ravno mimo varne hiše in kar samo nas povleče v njeno notranjost, kjer smo vrhunsko postreženi z vitaminskimi napitki.

Po hidraciji nam ostane le še spust. Delno po steptani cesti, delno po zvoženem suhcu, vse skupaj pa uživaško. Janez gre do avta, midva si izboriva še dodatnih 200 višincev, dokler pod smučmi ne prične prasketati. Hop v avto in do prvega parkinga na analizo.

Na koncu smo si enotni, da smo lepo izkoristili dan.

Uživali: Uroš, Janez in pisec.