Križ

Spodobi se dan zmage obeležiti na čim lepši način. In kaj je lahko lepšega, kot zviška gledati na prelepo domovino, ki trenutno preživlja precej čudne čase. Tam gor so spodajzemski problemi kaj kmalu pozabljeni. Če ne prej pa ob pogledu na Očaka, ki se v zgodnjih urah prekrasnega pomladnega jutra pokaže med ozelenelimi bukvami.

Navadno na sneg ob takšnem času stopimo kmalu po tistem, ko si v stenah nad počivavom ogledujemo avrikelj. Tokrat ni bilo tako. V pancarje se preobujemo po dobri uri hoje, na višini 1600 metrov nad morjem. Od tod pa do “češke plošče” vztrajamo peš, nato pa na smučkah vse do vrha Križa. Plaža z razgledom na najlepše vršace je precej oblegana. Po malici in martinčkanju se podamo nazaj v dolino.

Smuka precej “mokra”, saj pretopla noč ne zagotovi jutranje trdote bele podlage. Kljub temu ujamemo kar nekaj uživaških zavojev, predvsem v senci Stenarja. Žal je dolžina smučišča nekoliko krajša kot smo je vajeni. Pa nič zato. Je pač pomlad, na katero nas nad počivavom spet spomnijo šopi rumenega avriklja, ob katere bi se skoraj spotaknili.

Zmago spodobno proslavili: dva Roka, Jure in pisec.