Gruzija, poletje 2025, 1. del

Iz Kutaisija v Svaneti

Kutaisi, Tskaltubo, Martvili, Mazeri

1.6.2025

Januarsko smučanje po hribih nad Mestio in Ushgulijem me ni pustilo ravnodušnega. Zato je bila dokaj logična izbira destinacije za poletno potepanje prav Gruzija. Nad idejo je bil navdušen tudi Nebojša, tako se nama pridruži prvi teden potepanja po Svanetiju.

S potovanjem začnemo s poletom iz Budimpešte v Kutaisi, kamor prispemo v zgodnjih jutranjih urah. Za nekaj ur najamemo hotelski sobi v mestu, nato pa novim dogodivščinam naproti. Prvi cilj je bila simpatična mala mestna tržnica mesta Tskaltubo. Le vztrajnost nas je odvrnila od gotove pijanosti v zgodnjem popoldnevu, saj nam branjevke ob nakupu jagod in churchkhel navdušeno točijo domačo chacho in vino. S povdarkom na “domače”.

Preden se zapeljemo proti vasi Mazeri, se ustavimo še v opuščenih zdraviliščih – sanatorijih Medea in Metalurgist. Kako je ta impozantna arhitektura izgledala v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je sem prihajalo na tisoče gostov iz Sovjetske zveze, je moč videti še danes, čeprav so stavbe v precej ubogem stanju.

Na poti proti Svanetiju se ustavimo še v samostanskem kompleksu Martvili, kjer smo slučajno priča poroki lokalnega para.

Iz nižinske regije Samegrelo se skozi dolino reke Enguri in mimo največjega ločnega jeza v Evropi pomaknemo v Gornjo Svanetijo (Zemo Svaneti). Reka Enguri, katere izvir je prav pod ledeniki gore Skhara, nas spremlja v naslednjih nekaj dneh. Hidroelektrarna Enguri proizvede približno 40 do 45 % vse električne energije v Gruziji, prebivalci Svanetija pa imajo električno energijo brezplačno.

V poznih večernih urah prispemo v dolino Shikhra v vasico Mazeri, kjer nas oskrbnica guest housa Guli lepo sprejme in poskrbi, da ne gremo lačni spat.

Mazeri, Lakhushdi, Mestia

2.6.2025

Z jutrom v dolini Shikhra pride nekaj dežja, zato se nam nikamor ne mudi. Nebojši zdravje nekoliko ponagaja, zato se po poznem zajtrku sama odpraviva z avtom do Hikers cafeja, od koder peš nadaljujeva proti slapu Shdugra. Lepo uhojena steza naju pripelje vse do enega najvišjih slapov v Gruziji. Napaja se iz ledenika Ushba, ki se je na dan najinega obiska sramežljivo skrival za oblaki, tako, kot mogočna gora. Ob poti uživava v vonju rumenega sleča in razgledih.

Po povratku nazaj v vas, se zapeljemo v smeri Mestie. Že po nekaj sto metrih vožnje se nam odprejo razgledi na zasnežene hribe v verigi gore Laila, čez pašnike pa se v lepi svetlobi pokaže vasica Nashtkoli. Naslednja postaja je bila z glavne ceste nekoliko odaknjena vasica Lakhushdi, pred prihodom v središče pokrajine Svaneti pa še obcestna vasici Soli, kjer nam prijazna domačinka dovoli ogled notranjosti stolpa koshki.

V Niniko Shampriani Guest House prispemo skoraj v temi, kar pa ne moti lastnice Salome, ki nam z veseljem naniza še nekaj idej za naslednje dni.

Mestia, Adishi, Ushguli

3.-4.6.2025

Po sprehodu skozi mesto, se ustavimo v zgledno urejenem etnografskem muzeju na levi strani reke Mulkhra. Na drugi strani mesta si v družbi lokalnega vodiča, in kot sam pravi, tudi restavratorja, ogledamo notranjost cerkvice Lagami iz 13. stoletja. Po razglede na Mestio in okoliške hribe se zapeljemo še na jug, pod smučišče Hatsvali. Po odličnem kosilu v restavraciji Lushnu Qor, kjer smo si že večer poprej oblizovali prste, se zapeljemo v smeri Ushgulija, iz smeri pa zavijemo pred vasjo Nakipari. Ob reki Adishchala nas dobrih 7 kilometrov makadamske ceste po slabi uri vožnje pripelje v odmaknjeno vasico Adishi. V poletnih mesecih je tu kar nekaj življenja, saj je vasica na poti pohodniške poti, ki pelje iz Mestie do Ushgulija. Turistov z nahrbtniki je precej, po pogovoru z domačinom, pri katerem prespimo, pa nam le ta na vprašanje, kaj počnejo tu pozimi, odgovori, da večinoma čakajo, da bo zime konec.

V vasi imajo obenem vse in nič. Poleti se zbujajo ob cingljanju kravjih zvoncev, zeleni travniki s snežnimi vrhovi v ozadju pa tvorijo čudovito kuliso. V dolgih zimah jim verjetno tu ostane le internetni signal in skrb, kako priti do civilizacije v primeru nuje.

Večer in jutro preživimo po obronkih fotogenične vasice, po zajtrku pa sledi povratek na “cesto” in vožnja v Ushguli po dolini reke Patara Enguri.

Sam nisem bil tako navdušen nad Ushgulijem kot sopotnika, saj sem ta odmaknjen kos sveta spoznal v času zime, ko so številna “gradbišča” prekrita z debelo snežno odejo, pa tudi turistov ni, vsaj tistih ne, ki stopijo iz popularnih in vzdržljivih Mitsubishijevih Delic le zaradi fotkanja na instagram punktih. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem vse skupaj premlel. Še najboljša rešitev je bila, da nabašem ruzak in se podam navkreber. Z Nebojšo se zaženeva na vrh brez imena vzhodno od Ushgulija. Vrh je del grebena Chubedishi. Po dobrih 800 višinskih metrih grizenja kolen uživava v razgledih na Tetnuldi, Shkare, goro Ushguli in ledeniki pod njimi. Severna stran grebena, od koder sva uživala v razgledih, je bila še pod globokim snegom. Korejskih turistov tu gor ni, srečava le dekle s severne Karoline, ki trenutno živi v Batumiju.