Gruzija, poletje 2025, 4. del

Tbilisi, Gori in Kutaisi

Od Tbilisija do Gorija

13.6.2025

Preden se s hribov odpraviva v dolino, se zapeljeva do razgledne točke nad spomenikom prijateljstva, od koder je čudovit razgled na dolino reke Aragvi, ob kateri nato po Gruzijski vojaški cesti potujeva do trdnjave Ananuri, kjer narediva kratek postanek. Naslednjega narediva v mestu Mccheta, ki leži ob izlivu reke Aragvi v reko Kuro. Pred odličnim kosilom ob reki si na hitro ogledava še katedralo Svetitskhoveli.

Prvotni plan je bil, da prenočiva v Tbilisiju, a nama mestni vrvež po vsem tistem miru v hribih ni kaj preveč ustrezal. Po sprehodu po ulicah starega mestnega jedra Tbilisija, se odločiva, da pot nadaljujeva v Gori, rojstno mesto Ióseba Besariónisa dze Džugašvílija oziroma Jósifa Visariónoviča Stálina.

Večer zaključiva v odlični gruzijski restavraciji Shin da.

Od Gorija do Kutaisija

14.6.2025

Mesto Gori je še vedno nekako v znamenju Stalina. Njegova rojstna hiša, ki je zaščitena z dodatnim ostrešjem, je skupaj z muzejem in železniškim vagonom, izdelanim prav zanj, je kot muzejsko območje še vedno zelo obiskano. Pred nama je v muzej vstopil cel razred šolarjev.

Povzpneva se še na trdnjavo nad mestom, nato pa se zapeljeva do območja Uplistsikhe, ki ga arheologi prepoznavajo kot eno najstarejših urbanih naselij v Gruziji. A tako, kot sva se pripeljala, tako sva se odpeljala. Avtobusi turistov naju niso prepričali, da bi se kamorkoli postavila v vrsto. Namesto tega se ustaviva pri obcestnem kiosku, kjer nama lastnik poleg kave in piva postreže sveže nabrane češnje. Za razliko od Briških po 8€, so bile te zastonj. Hm, bolje kot muzej na prostem in gužva.

Popoldne se usmeriva proti Kutaisiju, na poti pa se ustaviva še v Suramiju, kjer v obcestnih hišicah pečejo tradicionalen sladek kruh nazuki, obogaten z oreščki, rozinami, medom ali začimbami, podobno kot božični kruh v Evropi. Običajno ga pečejo v domačih krušnih pečeh, za posebne priložnosti ali praznike. No, tu ob cesti ga pečejo vsak dan.

V Kutaisiju sledi obisk mestnega bazarja in odlična večerja v Magnoliji, ponoči pa let proti Budimpešti.

Hotel in restavracija Magnolia ob reki Rioni

Badrijani Nigvzit, jajčevci z orehi, začimbami in granatnim jabolkom

Pod črto

Gruzijo sem spoznal v dveh, oziroma treh letnih časih, saj je junij v Gornjem Svanetiju vse skupaj mešanica pomladi in poletja, kolikor pa spremljam razmere, je tudi jesen v teh krajih čudovita. V dobrih 14 dnevih lahko rečem, da sva/smo jo le povohali, dobili vtis, kaj vse dežela ponuja. In ponuja ogromno. Na prvem mestu so seveda ljudje, na prvi pogled grobi, surovi, ko pa stopiš z njimi v stik, se jim navadno na obrazih nariše nasmeh do ušes in prijaznost kljub jezikovnim barieram. Tako, kot povsod, so tudi tukaj pripravljeni deliti prav vse največ tisti, ki imajo najmanj.

Drugo so pokrajine, ki so si tako raznolike in kar vabijo po raziskovanju in spoznavanju. Na žalost je življenje prekratko, da ne bi pokukal še čez mejo. Armenija in Azarbejdžan sta že nekaj časa na seznamu, še posebej slednja, v kateri je Trump pred kratkim prekinil vojno z Albanijo 😉

Skupni stroški za 2 osebi: 2850€ (vključno z letalskimi kartami, najemom avtomobila, transferji…), kar pa ni nič v primerjavi z doživetji in spomini, ki so neprecenljivi.