Gruzija, poletje 2025, 3. del

Kazbegi

Iz Kakheti v Kazbegi

10.6.2025

V teh krajih je skoraj greh iti mimo tržnice oziroma bazarja. V mestu Telavi je že ena takšnih, kjer najdeš vse tisto, kar ne poznaš, prijazne in nasmejane branjevke pa ti kljub jezikovni barieri poskušajo vse razložiti. če ne drugače pa s pokušino. Tako si narediva zalogo sadja, mandljev, oreščkov, churchel in tklapi-jev (tradicionalna gruzijska sadna pasta v obliki zvitega “traku” ali usnja. Tklapi je slivova, marelična, ali breskova sadna kaša, ki se tanko razmaže na list in posuši na soncu na vrvi za perilo. Odlično kot prigrizki na poti in na pohodih.

Iz vzhodnega dela Gruzije potujeva čez vinorodno pokrajino izogibajoč se Tbilisiju do akumulacijskega jezera Zhinvali na reki Aragvi ob kateri potujeva proti goratemu predelu Kazbegi. Na poti se ustaviva še pri opuščeni utrdbi in cerkvici Kvetera.

Še preden se začne cesta postavljati bolj pokonci, se na poti ustaviva pri enem izmed nešteto obcestnih vodnjakov z namenom, da si natočiva sveže vode. Nisva bila edina. Ob vodnjaku je v travi užival grški motorist, ki je bil vesel svežih marelic, ki sva jih kupila na bazarju v Telaviju. No, najina dobrota se je kaj kmalu povrnila v obliki čače, ki sta nama jo z veliko vnemo v plastične kozarce kar iz nekaj litrske kante nalivala dva domačina, ki sta se ob vodnjaku ustavila z namenom, da se konkretno podpreta tudi z malico, ki sta jo en dva tri zložila na prazne kible od barve iz prtljažnika.

Grka sva kasneje srečala na bencinski črpalki v Gudauriju, kjer je pod streho vedril med deževno ploho. Na severni strani prelaza Jvari, kamor se z obeh strani vijejo kolone priklopnikov na poti v in iz Rusije, je vreme že lepše. Tako se še pred koncem dneva zapeljeva nad vas Gergeti do ikonične in verjetno največkrat fotografirane pravoslavne cerkvice Gergeti Trinity v Gruziji.

Hude gneče za fotkanje tokrat ni bilo, saj je cerkvica ovita v gradbeno mrežo, ob njej pa stoji gradbeni oder. Čas obnove pač.

Preden si najdeva prenočišče v vasici Sioni, si privoščiva odlično večerjo v restavraciji Kazbegya v Stepantsmidi.

Gudauri, spomenik prijateljstva med Gruzijo in Rusijo

Pohod po dolini Truso

11.6.2025

Po Gruzijski vojaški cesti se zapeljeva v smer, od koder sva se prejšnji dan pripeljala, vse do spodnje postaje kabinske žičnice smučišča Kobi-Gudauri, kjer skreneva desno na makadamske kolesnice ob reki Terek. Ta naju skozi sotesko pripelje vse do prvih termalnih termalnih izvirov in apnenčastih tvorb, ki pokrajino naredijo posebno. Od tod nadaljujeva peš, čeprav bi šlo tudi z avtom. Dolina je neoblegana in do prve obljudene hiše, ki je obenem sirarna in cafe, ne srečava človeka. Pri domačinih se okrepčava , si ogledava, kako delajo sir, nato pa nadaljujeva skozi vasice Ketrisi in Abano proti utrdbi Zakagori, pod katero je tudi vojaška baza. Od tod naprej brez posebne dovolilnice verjetno ne gre, okolica pa je opremljena s tablami, da se nahajava na mejnem območju z Rusijo, ki se nahaja tam nekje čez 3ooo do 4000 metrov visoke zasnežene hribe. Zahodno od tod pa je za hribi tako ali tako že območje Južne Osetije, ki pa je posebna zgodba.

O pohodu: dolina je dih jemajoča, verjetno v vseh letnih časih, čeprav dvomim, da je pozimi soteska, ki vodi do doline, sploh prehodna. Zeleni travniki, termalni izviri bogati z apnencem in železom in drugimi minerali tvorijo nenavadne barve, ki pokrajino naredijo tako posebno. Nenazadnje pa tudi ljudje, ki v njej delajo in skromno živijo, obenem pa delijo praktično vse kar imajo s prišlekom.

Op povratku na izhodišče sva šla po poti, ki gre po levi strani reke Terek, ki naju pripelje do jezerca Abano, od tod pa pot pelje direktno skozi dvorišče nekakšne improvizirane okrepčevalnice, kjer si privoščiva zasluženo. Poleg piva dobiva od domačinov, ki so ravno imeli piknik, še nekaj hrane, ki jo imajo seveda preveč.

Juta

12.6.2025

Dan poprej sva se zapeljala v vasico Sno, od tod pa po dolini reke Jutistskali proti vasici Juta. Dobra dva kilometra pod vasjo na makadamski cesti ob cesti stoji znak, da je promet prepovedan. Enakega mišljenja je tudi domačin, ki naju sprva prepričuje, da je cesta nevarna, saj je prišlo do podora. Razgled s ceste v kanjon reke je res grozeč, a po kakih 10 minutah, ko nama je nasproti pripeljejo že nekaj avtomobilov, ki so se vračali z Jute, naju domačin, ki je zagovarjal zaporo povpraša, če se lahko pelje z nama v Juto, če se bova že odpeljala. No, adrenalin sva prihranila za naslednji dan, ko se v lepem jutru s polnim gasom peljeva čez kritičen del ceste.

V vasi pustiva avto, nato pa navkreber proti ikoničnemu hotelčku Fifth Season okrog katerega se pase nekaj turistov s telefoni v rokah. Tu je razgled res lep, verjetno bo še lepši višje pod sedmimi vrhovi Chaukri do kamor instagram planinci ne sežejo.

In res je bilo tako. Večinoma hodiva v samoti v smeri prelaza Chaukhi do višine dobrih 2800 metrov nad morjem. Od tod dalje bi šlo z gamašami, a bi se verjetno sem in tja prediralo do jajc v snežni odeji.

Na najvišji doseženi točki pokramljava z dekletom in fantom iz sosednje Avstrije s katerima ugotovimo, da nas loči le pas Karavank. Potujeta z javnimi prevoznimi sredstvi s čimer sta prav zadovoljna.

Vračava se po isti poti mimo baznega tabora plezalcev, nato pa po levi strani reke navzdol mimo jezerca, kar se kasneje izkaže za napako, saj je reka premočna, da bi jo prebrodila. Tako nama ne preostane drugega, kot da se povzpneva navkreber do točke, kjer se reko da prečiti. Pa nič zato. Pivo na izhodišču je bilo tako še bolj zasluženo, pa še ploho sva prevedrila pod streho.

Dan zaključiva v Gudauriju, kjer si privoščiva večerjo in prenočiva v enem izmed hotelov, ki v poletni sezoni bolj kot ne samevajo.