Gruzija, poletje 2025, 2. del

Pod ledenike, nato pa iz Svanetija preko Gurije v Samtskhe–Javakheti

5.6.2025

Drugi dan našega bivanja v Ushguliju se zapeljemo po dolini ledeniške reke Enguri vse do mostička, kjer peš prečkamo deročo reko, ki napaja največji akumulacijski jez v državi precej nižje od Mestie. Naš cil je bil doseči jezero Romisghele, ki se nahaja desno od ledenika Namkvami na višini dobrih 2700 metrov nad morjem. Slabih 50 višincev pod zastavljenim ciljem se moramo sprijazniti, da jezera ne bomo videli iz dveh razlogov. Prvi je ta, da nas do tja loči kar nekaj gaženja po lanskem snegu, drugi pa je ta, da se jezero nahaja še pod snegom. Prvi razlog bi lahko eliminirali, če ne bi bili obuti kot češki turisti v nizkih pohodnih čevljih, na drugi razlog na žalost nismo imeli vpliva.

Tako nam ne preostane drugega, kot sončenje suhih travah pod snežiščem, kjer nas žuborenje ledeniških potočkov zaziblje v spanec, prebudi pa grmenje rušenja ledenikov nedaleč stran.

Preden se z vzhoda nad dolino zgrnejo oblaki, ki popršijo zeleno rumene pašnike, smo že pod streho in na poti nazaj v vas.

Na omenjenih pašnikih srečamo krave, kako uživaško prežvekujejo popoldansko malico. Prav hudo jim privoščim, še posebej potem, ko me spomin popelje par mesecev nazaj, ko so se te iste mukice s precej manj kilami pasle po zasneženih uličicah Ushgulija.

Preko prelaza Zagari skozi Kutaisi v pokrajino Guria

6.6.2025

Po jutranjem fotkanju v Ushguliju in odličnem zajtrku se zapeljemo na 2600 m nad morjem visok cestni prelaz Zagari, prevozen sicer le v poletnih mesecih. Ko sem spremljal razmere na cesti v teh koncih pred našim prihodom v Svaneti, je bilo upanje, da bomo prelaz lahko prečili z avtom precej klavrna, saj je bila cesta v drugi polovici maja še globoko pod snegom.

Cesta je na našo srečo kopna in boljša kot tista v smeri Mestie, okolica pa čudovita. Kontrast zelene namočene trave in na sveže pobeljenih vršacev je čudovit, razgledov pa se kar ne naveličamo. Ne čudi, da so pravoslavci zgradili cerkvico na najlepši razgledni točki nad prelazom.

Spust po betonski cesti na drugo stran ni prav nič dolgočasen, saj je pokrajina čudovita, z izgubo višinskih metov pa vedno bolj poletno zelena. Krave se prav veselo pasejo okrog cest na poti proti jezeru Kulbaki (jezero Babushjino), kjer si privoščimo pečene postrvi iz čistega jezera, še pred tem pa se čudimo kipu v nadnaravni velikosti diktatorju v bližini vasice Sasashi. Po nekaterih virih naj bi bil v privat lasti in pripeljan iz mesta Gori, kjer je bil rojen Joseph Vissarionovich Stalin.

Skupaj potujemo do Kutaisija, kjer odloživa Nebojšo, saj naslednji dan potuje proti domu, midva pa se odpeljeva naprej v pokrajino Gurija v bližino mesta Ozurgeti, v vasico Melekeduri, kjer se namestiva pri sestrah Lani in Ingi Zhgenti. Slednji sta lastnici manjše čajne plantaže in obrata za pridelovanje čaja. Posrečeni sestri svoj lično opremljen dom oddajata turistom, jih poučita o pridelavi čaja, pod hišo pa z veseljem razkažeta dolino Skurdumi, kjer zeleni plantaža čaja.

Preden leževa k počitku, si seveda plantažo ogledava, nato pa sva deležna še kuharskega tečaja, kjer nama Inga pokaže, kako se pripravi izvrsten khachapuri in solata z orehi in meto.

Ushguli s svežim poprhom po hribih nad njim

Na poti proti prelazu Zagar, dolina proti gori Dediashii

Cerkvica nad prelazom Zagari. V ozadju gore Pushkin, Zahodna Shkhara, Shkhara, Ushguli, Lakutsa

Zhgenti ob pripravi mešanice solatnih začimb

Iz pokrajine Guria v Samtskhe–Javakheti proti jezeru Paravani

7.6.2025

Iz osončenega doma sester Zhgenti se najprej zapeljeva do bogate in živopisane tržnice v Ozurgetiju, od tod preko province Imereti v smeri prelaza Rikoti. Še prej se na kratko ustaviva na pokušini vin na posestvu Gaioz Sopromadze. Vinarju angleščina ni bila poznana, nama pa gruzijščina ne preveč. No, ob degustaciji odličnih vin smo hitro našli skupni jezik, nekaj buteljk pa je na koncu tudi pristalo v najinem prtljažniku.

Za prelazom Rikota skreneva proti jugu v smeri mesta Borjomi, ki je že v provinci Samtskhe–Javakheti. Pokrajina se menja na vsakem kilometru, zato vožnja ni prav nič dolgočasna. Kmalu za mestom Borjomi, tik pod Petrovim gradom, naletiva na polje cvetočega maka in ostalega cvetja.

Po dolini reke Kura potujeva mimo Khertvisija od tam pa proti mestecu Ninotsminda, kjer si najdeva prenočišče. Po kilometrih sva ta dan sicer opravila kratko pot, s postanki in zavitimi cestami pa nama je vzelo kar nekaj ur. Če bi imela kak teden ali dva več na razpolago, bi bili postanki v tem slikovitem delu Gruzije na meji s Turčijo in Armenijo prav gotovo daljši.

Okolica mesta Akhalkalaki, Samsari, Korogli in Didi Abuli, tritisočaki v ozadju

Mimo jezera Paravani do vasice Udabno

8.6.2025

V sončnem in dokaj hladnem jutru se iz Ninotsminde zapeljeva proti jezeru Paravani, ki leži na dobrih 2000 metrih nad morjem na vulkanski planoti Džavakheti. Kmalu po tem, ko zapustiva mesto, ob cesti opaziva majhen lokalček, kjer strežejo gruzijsko hrano. Na najino veselje lastnica pripravlja sveže in okusne zajtrke. Tako okrepčana nadaljujeva pot po pokrajini, ki nama iz kilometra v kilometer jemlje dih. Od jezera Saghamo občudujeva, kako se skozi živo zelene travnike vije reka Paravani proti mestecu Gandza (Gamdzani), kjer se je rodil Vahan Teryan (1885–1920), eden najbolj znanih armenskih pesnikov zgodnjega 20. stoletja, znan po svoji lirski in melanholični poeziji.

Pokrajina okrog jezer je res nekaj posebnega, čas pa se ustavi. Ko ti cesto prečka še trop ovac s pastirjem, ki ti pomaha v pozdrav, se res zamisliš, kam hitimo v našem svetu. Nekaj kilometrov pred mestecem Manglisi se v obcestni gostilnici z imenom ძმები (v prevodu “Bratje”) ustaviva na kavi in pivu. Med uživanjem na sončni terasi se na parkirišče pripelje večji avto iz katerega stopijo štirje domačini. Posedejo se v senco, na mizo zložijo nekaj pijače (čače) s prtljažnika, lastniku naročijo hrano, naju pa kmalu zatem že vabijo v njihovo družbo. Le stežka najdeva izgovore, da ne prisedeva. Glede na količino čače, ki so jo zložili na mizo, verjetno tisti dan ne bi nadaljevala poti, če bi prisedla.

Pot naju ta dan pelje skozi sicer industrijsko mesto Rustavi, ki z urejenim parkom ne daje takšnega vtisa. Po okrepčilu v eni izmed restavracij se sprva po asvaltirani, nato pa makadamski cesti skušava zapeljati do jezera Mravaltskaro v puščavi Gareja. Sesut most nama je preprečil dostop, zato po makadamih in kolovozih nadaljujeva do samostana Natlismtsemeli, ki je od 6. stoletja vklesan v skalo. Pozdravijo naju menih in nekaj prikupnih muckov in pa čudovit razgled na okoliške barvne-mavrične hribe.

Po cesti speljani po puščavski pokrajini se zapeljeva še na mejo z Azerbajdžanom, kjer se na lastne oči prepričava, da tu ni vojne med Albanijo in omenjeno državo. Očitno jo je Trump prekinil tik pred najinim prihodom, s tem pa se je pohvalil šele mesece kasneje. Ko sva bila že tam, sva si ogledala še glavni del samostanskega kompleksa David Gareja. Le ta naj bi deloma že stal na ozemlju Azarbejdžana, zato naju očitno gruzijski vojaki niso pustili na hrib nad samostanom. Njihovemu napenjanju mišic se nisva protivila. Si bova pač Azarbejdžan pobliže pogledala kdaj drugič.

Ko gre sonce že počasi k počitku, najdeva prenočišče v mestecu Udabno, ki leži prav sredi ničesar. Okrog in okrog eni sami travniki. Tudi sama sva si ga ponoči v leseni hišici delila s kravami na paši.

Reka Paravani, v ozadju vas Gamdzani (Gandza), rojstni kraj armenskega pesnika Vahan Teryana

Mravaltskaro – “Red mountains” na meji med pokrajinama Kakheti in Kvemo Kartli

Sighnaghi in Telavi na poti v Kavkaz

9.6.2025

Iz zaspanega Udabna se po zajtrku na sončku kar težko odpraviva naprej proti slanemu jezeru Kapatadze, kjer se po dolgem času na obzorju pokaže drevje. Področje je znano kot največja regenerativna farma v evropi, nasajenih pa je preko miljon dreves odpornih sort mandljev. Ko so mandljevci dali prve pridelke, je bilo potrebno zemljo dodatno gnojiti. Za to je poskrbela drobnica, perutnina in govedo, ki je nato dajala mleko, meso… V glavnem, zadeva očitno špila. Med nasadi si lahko privoščiš tudi oddih v starinsko izdelanih karavan prikolicah.

Med potjo proti mestu ljubezni, se v vasici Badiauri oskrbiva s kruhki shoti puri. Pred mestom Sighnaghi, kjer je poročni urad odprt vse dni v tednu in kamor se hodi poročat domala vsa Gruzija pa “čak i šire”, si najprej ogledava samostanski kompleks St. Nino v Bodbeju. Bolj kot arhitektura posvečena tistemu ali tistim tam gor, če res obstajajo, naju je prevzela floristika v okolici samostana. Nešteto vrst dišečih vrtnic, za katere skrbijo nasmejani floristi, se bohoti v parku kompleksa.

Mestece Signaghi, ki je bilo najina naslednja postaja, leži na griču nad dolino Alazani, od koder se v lepem vremenu odpira lep razgled na Veliki Kavkaz. Midva te sreče nisva imela, saj se je nebo v tistih koncih počasi zapiralo. Kljub temu je bilo lepo urejeno staro mestno jedro vredno sprehoda, le sem in tja je bilo nekaj preveč ruskih turistov, ki so v glavnem prišli sem po selfije za instagram. Cene v mestu so bile seveda primerne obiskovalcem.

Glede na to, da sva se nahajala v regiji, ki slovi po vinogradništvu, se spodobi, da se posvetiva tudi temu. Preostanek dneva in noč sva preživela v Mosmieri Kakheti Wine Centru v bližini mesta Telavi, kjer so nama ob odlični večerji postregli z odlično kapljico.