Donja Lokošnica – Lazarpole
Ker na Balkanu že nekaj časa nisva bila, je bila logična odločitev, da se spet zapeljeva v te konce. Tokrat sva natovorila avto s strešnim šotorom in v začetek septembra štartala na “Autoput bratstva i jedinstva”.
Najin prvi postanek je bil na 80. kilometru avtoceste med Beogradom in Nišem, kjer sva razvajala želodčke v restavraciji Kafana za dva dana. Ker naju je čakalo še nekaj poti, nisva ostala dva dni, noč pa sva preživela v bližini Niša.
Dan potem sva se zapeljala do Donje Lokošnice, vasice v bližini Leskovca, ki je poznana predvsem po proizvodnji paprike. Za tiste najbolj zanimive prizore v vasi sva bila sicer prikrajšana, saj paprike še niso vse obrane, kar pomeni, da tudi fasade po vasi niso ovešene s paprikami nanizanimi na žice. Sva pa zato pri delu ujela domačina Jovana, ki nama z veseljem razloži vse kar naju zanima v zvezi s pridelavo, sušenjem in predelavo teh rdečih plodov, ki večini vaščanom prinesejo glaven dohodek.
Na robu vasi, na polju na dopoldanski septembrski vročini, se ustaviva pri čez 80 let starem paru, ki obirata rdeče plodove, s katerimi imata delo od marca pa vse do konca leta. Le malo ostane za počitek, pa še tisto malo počitka trepetata, ali bosta finančno preživela do naslednje sezone. Mladi se selijo v mesta, stari ostajajo v vasi s skromnimi prejemki in uklonjenimi hrbtenicami od dela na polju.
Kljub temu nimata nič proti pomenku, nad tem, da sva iz Slovenije, pa sta navdušena, saj nas imajo še vedno za urejeno državo.
Iz Srbije izstopiva preko mejnega prehoda Prohor Pčinjski, še prej pa si ogledava samostan tik pred mejo.
V Makedonijo oziroma Severno Makedonijo vstopiva preko mejnega prehoda Pelince, nato pa mimo Skopskega letališča, kjer sem v vojaški suknji preživel leto, skozi Tetovo in mimo Gostivarja proti nacionalnemu parku Mavrovo. Pred koncem dneva se sprehodiva še do slapu Duf nad vasico Rostushe, prenočiva pa v vasici Lazarpole v apartmajski hiši/restavraciji T’ga za Jug, kjer z gospodarjem po večerji še lep čas kramljamo.

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Prohor Pčinjski, samostan

Prohor Pčinjski, samostan

Prohor Pčinjski, samostan

Duf

Lazarpole

Lazarpole

Lazarpole
Mavrovo
Po obilnem zajtrku v vasici Lazarpole, se zapeljeva v osrčje Mavrova, spet mimo jezera in navkreber na planoto, ki pelje proti vasici Galičnik. Po razglednih stezicah se povzpneva na 2163 visoko Medenico, od koder imava lep razgled na jezero Mavrovo na eni strani in vrhove naravnega parka Korab-Koritnik (albansko Parku Natyror i Korab-Koritnikut) na meji z Albanijo.
Po pohodu si privoščiva okrepčilo v vasici Galičnik, prespiva pa v samostanu Bigorski, kjer po večerji komaj ostaneva od mize.
Drugi dan potepanja po Mavrovem se sprehodiva do čudovitih slapov Tresonče. Če bi bili slapovi kje na Gorenjskem, bi se verjetno tu trlo turistov, tu pa sva dopoldne preživela popolnoma sama. Še v vasi Tresonče nisva srečala žive duše, razen cestarjev, ki so trebili grmičevje ob cesti.
Potovanje nadaljujeva po kanjonu reke Radika do Debarskega jezera vse do vasice Vevčani, ki ima prav zanimivo zgodovino. V turističnem društvu lahko dobiš celo potni list “države” Vevčani, vas pa je tesno povezana s Slovenijo, saj je ogromno prebivalcev v 60. letih prejšnjega stoletja delalo in gradilo po večjih mestih v Sloveniji. Tudi nekaj Slovenk je poročenih v to idilično vasico pod planino Jablanica, ki je znana tudi po svojih izvirih, ki pa jih v deževnem vremenu nisva obiskala. Zato pa sva si privoščila odlično pozno kosilo v restavraciji Domačinska kuča.
Nadaljujeva proti Ohridu, kjer sva imela namen kampirati, a naju je dež prepričal, da najameva apartma v zaselku Velestovo nad Ohridskim jezerom.

Vzpon na Medenico

Jezero Mavrovo

Mavrovo

Mavrovo

Pastirski stan

Galičnik

Kanjon reke Radika

Mavrovo

Mavrovo

Mavrovo

Mavrovo

Mavrovo

Mavrovo

Mavrovo
Ohrid
Nad Ohridom se prebudiva v lepo jutro, dopoldne pa izkoristiva za raziskovanje mesta Ohrid. V mestu najdeva tudi delavnico za ročno izdelavo papirja “Sv. Kliment Ohridski”, kjer uporabljajo eno izmed replik Gutenbergove preše (ena se uporablja na Blejskem gradu). Mož v delavnici ob omembi najinega kraja bivanja pove, da je precej znanja pridobil tudi pri mojstru Rozmanu prav na Bledu.
Po klasičnem “turističnem” sprehodu od znamenitosti do znamenitosti mesta, se po južni obali Ohridskega jezera zapeljeva proti samostanu Svetega Nauma, še prej pa se ustaviva na plaži Gradište.
Prespiva v idiličnem objezerskem kraju Trpejca, kjer se pustiva razvajati v restavraciji na obali jezera. Tudi sončni zahodi so lepi v teh krajih.

Cerkev sv. Janeza Kanea

Cerkev sv. Janeza Kanea

Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona

Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona

Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona

Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona

Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona

Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona

Družinska hiša Robev

Ročna izdelava papirja

Ročna izdelava papirja in tiskanje

Samostan St. Naum

Samostan St. Naum

Samostan St. Naum

Samostan St. Naum

Samostan St. Naum

Samostan St. Naum

Trpejca

Trpejca

Trpejca

Trpejca
NP Galičica – Bitola
Po jutranji kavi na obali Ohridskega jezera v Trpejici se zapeljeva v Nacionalni park Galičica, ki ločuje Ohridsko jezero od Prespanskega na vzhodni strani 35 km dolgega gorovja. Tam, kjer cesta doseže najvišjo točko, parkirava avto, nato pa peš navkreber do najvišje točke v gorovju, 2255 m visokega razglednika Magaro. Le meglice sem in tja zakrivajo razglede proti jezeroma na obeh straneh. Pod vrhom seveda srečava dva pohodnika, od kod drugod, če ne iz Slovenije.
Po pohodu pot nadaljujeva v smeri Prespanskega jezera, čez z jabolki in tobakom bogato obložene ravnice v bližini Prespana vse do Bitole, kjer se sprehodiva skozi mesto in Širok sokak, kjer si privoščiva odlično kosilo.
Pred odhodom v Makedonijo sem razmišljal, ali še kje obstaja napis, ki mi ni bil jasen ob prihodu v Skopje ob začetku služenja vojaškega roka. Takrat je kar nekaj časa minilo, da sem kot mulc prišel do informacije, kaj pomeni napis Stopanska banka. Prav takega sem spet po 36. letih videl v Bitoli. Gospodarska banka še ni spremenila imena.
Prespiva v lepo urejenem kampu Ambasador v Bratin dolu, ki ga vodi Slovenka Nataša z gostoljubnim partnerjem Makedoncem s katerim sta skupno pot pričela v daljni Avstraliji.

Jutro na Ohridskem jezeru

Trpejica

Trpejica

Trpejca z Galičice

Cesta na Galičico


S poti na Magaro

S poti na Magaro

Galičica

Ohridsko, Azra in Prespansko

Med največjima jezeroma Makedonije

Galičica

Vrh Lako Signoj

Nasadi jabolk, Resen

Plantaže tobaka, Resen

Širok Sokak, Bitola

Filip II. Makedonski, Bitola

Bitola, tržnica

Bitola, tržnica

Bitola, tržnica

Angel, spomenik branilcem, Bitola

Saat kula, Bitola

Filip II. Makedonski, Bitola

Stopanska banka
Golemo ezero, Partizanski vrh
Iz Bitole se zapeljeva do vasice Nižepole, od koder naju čaka 1000 višinskih metrov vzpona do koče pri Golemo ezero, ki ga vzorno vodi gorski reševalec in vodnik Petar. Prenočišče z večerjo in zajtrkom si rezervirava vnaprej. Večerni sprehod okrog ledeniškega jezera mi ponudi paleto barv na nebu z odsevi v vodi pred planinskim domom.
Zjutraj pohod podaljšam še do Partizanskega vrha, od koder imam razgled na Prespansko jezero in Malo ezero. Sledi spust na izhodišče, od tod pa vožnja do Zagori v sosednji Grčiji. Zvečer prispeva v Vitso v družinski hotel En Chora Vezitsa.

Nad Bitolo

Nad Bitolo

Golemo ezero

Pogled na Prespansko jezero

Mladi planinci iz Bitole

Golemo ezero

Golemo ezero

Pelister

Golemo ezero

Golemo ezero

Golemo ezero

Golemo ezero

Golemo ezero

Golemo ezero

Jutro nad jezerom

Jutro nad jezerom

Vrh Pelister

S Partizanskega vrha na Prespansko jezero

Partizanski vrh

Pelister in Malo ezero

Partizanski vrh in Prespansko jezero


Nižepole

Vitsa, Zagori
Vitsa, Papigko in Vikos
Zgodnje jutro v Vitsi izkoristim za sprehod po tlakovanih poteh pod vasjo vse do kamnitega mosta. Ob povratku nazaj v vas ujamem sončni vzhod, v hotelčku pa odličen zajtrk.
Dopoldne izkoristiva za lahkoten rafting po reki Voidomatis. Slednja slovi kot ena najčistejših v Evropi in je edina, ki teče v smeri severa. V bližini mesta Konitsa se izliva v reko Aoös (Vjosa), eno zadnjih divjih rek Evrope, v kateri pa sva se tudi že kopala pred leti v Albaniji. Med mostom Aristis in mostom Kleidonia je slabih 6 kilometrov razdalje po vodi, ravno prav, da gredo možgani na pašo v čudoviti naravi. Ko ogromne platane ob reki ne dajo dovolj sence, je tu za ohladitev kristalno čista reka, ki tudi poleti ne preseže 10 stopinj.
Po kosilu v bližnji vasici, se zapeljeva še do vasi Megalo Papigko, od koder po stezicah skozi gozd pripešačiva v Mikro Papigko, kjer občudujeva ozke kamnito tlakovane ulice in kamnite hiše, ob povratku na izhodišče pa si ogledava še naravne bazene pod vasjo.
Sonce dava spat v vasici Vikos nad istoimensko sotesko.

Jutro pod Vitso

Most Missiou

Skala Vitsa, kamnita kaldrma pod Vitso

Soteska Vikos

Jutro pod Vitso

Jutranje meglice

Vitsa

Mikro Papigko

Mikro Papigko

Osvežitev

V senci vinske trte, Mikro Papigko

Mjau

Naravni bazeni, Papigko

Plaka, Psarovotano, vrhovi nad Papigkom

Večerna Vitsa

Vasica Vikos
Jezero Drakolimni
Zgodaj zjutraj, še skoraj v temi, se skušava “pretihotapiti” iz hotelčka, da ne bi zbudila gostov in personala, a nama ne uspe. Oče in mati lastnice hotelčka sta že pri prvi kavi, potem, ko je mama napekla že vse dobrote namenjene gostom za zajtrk. Poveva, da sva namenjena na pohod do Zmajevega jezera. Navdušena nad najino namero odhiti v kuhinjo in nama pripravi zajtrk za po poti.
V avtu odišavljenem z jutranjo peko se zapeljeva do vasice Mikró Pápigko od koder se podava proti planinskemu domu Astraka. Ko po okljukih skozi gozd doseževa planjave pod stenami masiva Tymfi, se nama za hrbtom odprejo razgledi vse do Prokletij. Kratke pavze si privoščiva na lepo urejenih počivališčih oziroma zakloniščih s fontanami, po dobrih 900 višincih pa doseževa planinski dom Astraka. Nad kočo se na grebenu pod goro Astraka mirno pase trop gamsov. Kot, da bi bili s konji, ki jih uporabljajo za dostavo hrane in pijače v kočo, iz iste štale.
Azra se odloči za počitek z razgledom, sam pa se podam še do jezera Drakolimni, ki kraljuje prav na robu prepadnih sten.
V popoldanskih urah prispeva nazaj na izhodišče, sledi le še zasluženo kosilo. Na poti proti hotelčku zavijeva še na razgledno točko Okya, od koder se odpira razgled na sotesko Vikos, ki mimogrede velja za najglobljo sotesko v Evropi glede na razmerje med globino in širino.

Pod kočo Astraka

Presušeno jezero Xeroloutsa Tsoumani

Jezero Drakolimni

Jezero Drakolimni

Jezero Drakolimni

Nazaj proti Astraki

Jezero Drakolimni

Jezero Drakolimni

Astraka in prelaz, kjer je koča Astraka

Jezero Drakolimni

Dostava hrane in pijače v dom Astraka

Gamsi na paši

Pogled proti Prokletijam v Albaniji

Soteska Vikos

Soteska Vikos
Zadnji dan najinega potepanja v Zagori izkoristim jutranjo svetlobo v vasici Vitsi, nato pa se zapeljeva višje do vasice Monodendri, od koder se sprehodiva do samostana Sv. Paraskevi, ki je skoraj vklesan v steno nad sotesko.
V idilični vasici nabaviva še nekaj odličnega medu in čajev, nato pa se zapeljeva še do “kamnitega gozda”.
Preostanek dneva izkoristiva za lep pohod, ki naju vodi čez številne kamnite mostove in kaldrme, ki povezujejo vasice pod Vitso.
Prespiva v lepo urejenem kampu “Camping RV Parking” v bližini kamnitega mostu Kleidonia, kjer sva prvi dan zaključila z raftingom po reki Voidomatis.
Tik pred dežjem pospraviva “hišico” na strehi modrega dirkača in se odpraviva proti Ionskemu morju.

Vitsa

Zajtrk

Vitsa

Vitsa

Vitsa

Jutro pod Vitso

Vitsa

Vitsa

Vitsa

Vitsa

Vitsa

Kamniti gozd

Kamniti most Kokkorou

Most Lazaridi

Kipoi

Most Lazaridi

Jesenski žafranovec

Most Petsioni

Most Plakidas

Most Plakidas

Most Plakidas

Most Plakidas

Kamniti most Kokkorou
Zagori – Ioannina – Preveza (Jonsko morje)
Vreme nama v kampu v Zagoriju zjutraj dovoli le še zajtrk in pospravljanje. Preden začne z neba kapljati, sva že na poti proti morju. Za vmesno postajo si izbereva mesto Ioannina ob jezeru Pamvotida, kjer se sprehodiva skozi staro mestno jedro, utrdbo in si ogledava zanimiv muzej srebrnjarstva.
Pred večerom sva že ob morju, v kampu Asterias, še pred tem pa se zapeljeva do Narodnega parka Amvrakikos, kjer mokrišče daje zavetje številnim pticam.

Ioannina, grad

Ioannina, muzej srebrarstva

Ioannina, muzej srebrarstva

Ioannina, muzej srebrarstva

Ioannina, muzej srebrarstva

Ioannina

Ioannina

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Naravni park mokrišč Amvrakikos

Camping Asterias

Camping Asterias

Camping Asterias
Po dveh dneh ob morju je čas, da obrneva smer potovanja. Proti grško-makedonski meji (Bogorodica) gre tekoče, nato pa nekaj ur izgubiva v avtu, čakajoč, da uniformirancem na meji mine tretjino šihta.
Nadaljujeva proti Kočani, od koder izvira odličen riž in pa eden mojih najboljših prijateljev. Obisk njegovih staršev je bilo uspelo presenečenje.
Že v temi nadaljujeva proti Vranju, kjer prespiva v lepo urejen kampu. Naslednji dan naju čaka le še šoping na pijaci v Leskovcu in potovanje domov.

Leskovac, tržnica

Leskovac, tržnica
Pod črto
Pred 36 leti je bilo pač tako, da je bilo treba mladim fantom odslužiti in pustiti državi leto mladosti. Takrat se nisem ravno z veseljem vkrcal na vlak Mimara Express, ki me je po 20 urah cijazenja dostavil v Skopje. Kljub temu, da je bilo včasih naporno, so ostala le prijateljstva in lepi spomini na dobre ljudi. Ti slednji so še vedno tam, na vsakem koraku, še posebej, če jim daš vedeti od kod si. Makedonija bo zame vedno Makedonija, brez pridevnika severna, ki daje pridih hladnosti, kar pa ne gre skupaj, nikakor. Že zaradi gostoljubja ne, da ne govorim o kulinariki in pokrajini.
Grčije takšne, kot je Zagori, do sedaj nisem poznal. Na severozahodu se v regiji Epirus pobočja gorovja Pindos skrivajo baje čez 40 tradicionalnih vasic, ki so skoraj v celoti zgrajene iz kamna, povezujejo pa jih tlakovane kamnite poti in mostovi. Nič od tega ne kazi surove pokrajine okrog najglobje soteske in kristalno čistih rek. Za razliko od surove pokrajine so ljudje topli, prijazni in gostoljubni.
Stroški: za precej prevoženih kilometrov, nekaj odličnih nastanitev in za vso odlično kulinariko z uporabnimi spominki vred sva v dobrih dveh tednih iz žepa potegnila 2300 €. Malenkost v primerjavi s čudovito izkušnjo Balkana.
Click here to add your own text











































