Donja Lokošnica – Lazarpole

Ker na Balkanu že nekaj časa nisva bila, je bila logična odločitev, da se spet zapeljeva v te konce. Tokrat sva natovorila avto s strešnim šotorom in v začetek septembra štartala na “Autoput bratstva i jedinstva”.

Najin prvi postanek je bil na 80. kilometru avtoceste med Beogradom in Nišem, kjer sva razvajala želodčke v restavraciji Kafana za dva dana. Ker naju je čakalo še nekaj poti, nisva ostala dva dni, noč pa sva preživela v bližini Niša.

Dan potem sva se zapeljala do Donje Lokošnice, vasice v bližini Leskovca, ki je poznana predvsem po proizvodnji paprike. Za tiste najbolj zanimive prizore v vasi sva bila sicer prikrajšana, saj paprike še niso vse obrane, kar pomeni, da tudi fasade po vasi niso ovešene s paprikami nanizanimi na žice. Sva pa zato pri delu ujela domačina Jovana, ki nama z veseljem razloži vse kar naju zanima v zvezi s pridelavo, sušenjem in predelavo teh rdečih plodov, ki večini vaščanom prinesejo glaven dohodek.

Na robu vasi, na polju na dopoldanski septembrski vročini, se ustaviva pri čez 80 let starem paru, ki obirata rdeče plodove, s katerimi imata delo od marca pa vse do konca leta. Le malo ostane za počitek, pa še tisto malo počitka trepetata, ali bosta finančno preživela do naslednje sezone. Mladi se selijo v mesta, stari ostajajo v vasi s skromnimi prejemki in uklonjenimi hrbtenicami od dela na polju.

Kljub temu nimata nič proti pomenku, nad tem, da sva iz Slovenije, pa sta navdušena, saj nas imajo še vedno za urejeno državo.

Iz Srbije izstopiva preko mejnega prehoda Prohor Pčinjski, še prej pa si ogledava samostan tik pred mejo.

V Makedonijo oziroma Severno Makedonijo vstopiva preko mejnega prehoda Pelince, nato pa mimo Skopskega letališča, kjer sem v vojaški suknji preživel leto, skozi Tetovo in mimo Gostivarja proti nacionalnemu parku Mavrovo. Pred koncem dneva se sprehodiva še do slapu Duf nad vasico Rostushe, prenočiva pa v vasici Lazarpole v apartmajski hiši/restavraciji T’ga za Jug, kjer z gospodarjem po večerji še lep čas kramljamo.