Mavrovo, Pelister in Zagori z dotikom Jonskega morja

Donja Lokošnica – Lazarpole

Ker na Balkanu že nekaj časa nisva bila, je bila logična odločitev, da se spet zapeljeva v te konce. Tokrat sva natovorila avto s strešnim šotorom in v začetek septembra štartala na “Autoput bratstva i jedinstva”.

Najin prvi postanek je bil na 80. kilometru avtoceste med Beogradom in Nišem, kjer sva razvajala želodčke v restavraciji Kafana za dva dana. Ker naju je čakalo še nekaj poti, nisva ostala dva dni, noč pa sva preživela v bližini Niša.

Dan potem sva se zapeljala do Donje Lokošnice, vasice v bližini Leskovca, ki je poznana predvsem po proizvodnji paprike. Za tiste najbolj zanimive prizore v vasi sva bila sicer prikrajšana, saj paprike še niso vse obrane, kar pomeni, da tudi fasade po vasi niso ovešene s paprikami nanizanimi na žice. Sva pa zato pri delu ujela domačina Jovana, ki nama z veseljem razloži vse kar naju zanima v zvezi s pridelavo, sušenjem in predelavo teh rdečih plodov, ki večini vaščanom prinesejo glaven dohodek.

Na robu vasi, na polju na dopoldanski septembrski vročini, se ustaviva pri čez 80 let starem paru, ki obirata rdeče plodove, s katerimi imata delo od marca pa vse do konca leta. Le malo ostane za počitek, pa še tisto malo počitka trepetata, ali bosta finančno preživela do naslednje sezone. Mladi se selijo v mesta, stari ostajajo v vasi s skromnimi prejemki in uklonjenimi hrbtenicami od dela na polju.

Kljub temu nimata nič proti pomenku, nad tem, da sva iz Slovenije, pa sta navdušena, saj nas imajo še vedno za urejeno državo.

Iz Srbije izstopiva preko mejnega prehoda Prohor Pčinjski, še prej pa si ogledava samostan tik pred mejo.

V Makedonijo oziroma Severno Makedonijo vstopiva preko mejnega prehoda Pelince, nato pa mimo Skopskega letališča, kjer sem v vojaški suknji preživel leto, skozi Tetovo in mimo Gostivarja proti nacionalnemu parku Mavrovo. Pred koncem dneva se sprehodiva še do slapu Duf nad vasico Rostushe, prenočiva pa v vasici Lazarpole v apartmajski hiši/restavraciji T’ga za Jug, kjer z gospodarjem po večerji še lep čas kramljamo.

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica

Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Donja Lokošnica


Prohor Pčinjski, samostan


Prohor Pčinjski, samostan


Prohor Pčinjski, samostan


Duf


Lazarpole


Lazarpole

Lazarpole

Mavrovo

Po obilnem zajtrku v vasici Lazarpole, se zapeljeva v osrčje Mavrova, spet mimo jezera in navkreber na planoto, ki pelje proti vasici Galičnik. Po razglednih stezicah se povzpneva na 2163 visoko Medenico, od koder imava lep razgled na jezero Mavrovo na eni strani in vrhove naravnega parka Korab-Koritnik (albansko Parku Natyror i Korab-Koritnikut) na meji z Albanijo.

Po pohodu si privoščiva okrepčilo v vasici Galičnik, prespiva pa v samostanu Bigorski, kjer po večerji komaj ostaneva od mize.

Drugi dan potepanja po Mavrovem se sprehodiva do čudovitih slapov Tresonče. Če bi bili slapovi kje na Gorenjskem, bi se verjetno tu trlo turistov, tu pa sva dopoldne preživela popolnoma sama. Še v vasi Tresonče nisva srečala žive duše, razen cestarjev, ki so trebili grmičevje ob cesti.

Potovanje nadaljujeva po kanjonu reke Radika do Debarskega jezera vse do vasice Vevčani, ki ima prav zanimivo zgodovino. V turističnem društvu lahko dobiš celo potni list “države” Vevčani, vas pa je tesno povezana s Slovenijo, saj je ogromno prebivalcev v 60. letih prejšnjega stoletja delalo in gradilo po večjih mestih v Sloveniji. Tudi nekaj Slovenk je poročenih v to idilično vasico pod planino Jablanica, ki je znana tudi po svojih izvirih, ki pa jih v deževnem vremenu nisva obiskala. Zato pa sva si privoščila odlično pozno kosilo v restavraciji Domačinska kuča.

Nadaljujeva proti Ohridu, kjer sva imela namen kampirati, a naju je dež prepričal, da najameva apartma v zaselku Velestovo nad Ohridskim jezerom.

Vzpon na Medenico

Jezero Mavrovo


Mavrovo


Mavrovo


Pastirski stan


Galičnik


Kanjon reke Radika


Mavrovo


Mavrovo


Mavrovo


Mavrovo


Mavrovo


Mavrovo

Mavrovo

Ohrid

Nad Ohridom se prebudiva v lepo jutro, dopoldne pa izkoristiva za raziskovanje mesta Ohrid. V mestu najdeva tudi delavnico za ročno izdelavo papirja “Sv. Kliment Ohridski”, kjer uporabljajo eno izmed replik Gutenbergove preše (ena se uporablja na Blejskem gradu). Mož v delavnici ob omembi najinega kraja bivanja pove, da je precej znanja pridobil tudi pri mojstru Rozmanu prav na Bledu.

Po klasičnem “turističnem” sprehodu od znamenitosti do znamenitosti mesta, se po južni obali Ohridskega jezera zapeljeva proti samostanu Svetega Nauma, še prej pa se ustaviva na plaži Gradište.

Prespiva v idiličnem objezerskem kraju Trpejca, kjer se pustiva razvajati v restavraciji na obali jezera. Tudi sončni zahodi so lepi v teh krajih.

Cerkev sv. Janeza Kanea

Cerkev sv. Janeza Kanea


Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona


Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona


Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona


Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona


Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona


Cerkev svetega Klimenta in Pantelejmona


Družinska hiša Robev


Ročna izdelava papirja


Ročna izdelava papirja in tiskanje


Samostan St. Naum


Samostan St. Naum


Samostan St. Naum


Samostan St. Naum


Samostan St. Naum


Samostan St. Naum


Trpejca


Trpejca


Trpejca

Trpejca

NP Galičica – Bitola

Po jutranji kavi na obali Ohridskega jezera v Trpejici se zapeljeva v Nacionalni park Galičica, ki ločuje Ohridsko jezero od Prespanskega na vzhodni strani 35 km dolgega gorovja. Tam, kjer cesta doseže najvišjo točko, parkirava avto, nato pa peš navkreber do najvišje točke v gorovju, 2255 m visokega razglednika Magaro. Le meglice sem in tja zakrivajo razglede proti jezeroma na obeh straneh. Pod vrhom seveda srečava dva pohodnika, od kod drugod, če ne iz Slovenije.

Po pohodu pot nadaljujeva v smeri Prespanskega jezera, čez z jabolki in tobakom bogato obložene ravnice v bližini Prespana vse do Bitole, kjer se sprehodiva skozi mesto in Širok sokak, kjer si privoščiva odlično kosilo.

Pred odhodom v Makedonijo sem razmišljal, ali še kje obstaja napis, ki mi ni bil jasen ob prihodu v Skopje ob začetku služenja vojaškega roka. Takrat je kar nekaj časa minilo, da sem kot mulc prišel do informacije, kaj pomeni napis Stopanska banka. Prav takega sem spet po 36. letih videl v Bitoli. Gospodarska banka še ni spremenila imena.

Prespiva v lepo urejenem kampu Ambasador v Bratin dolu, ki ga vodi Slovenka Nataša z gostoljubnim partnerjem Makedoncem s katerim sta skupno pot pričela v daljni Avstraliji.

Jutro na Ohridskem jezeru

Trpejica


Trpejica


Trpejca z Galičice


Cesta na Galičico

S poti na Magaro


S poti na Magaro


Galičica


Ohridsko, Azra in Prespansko


Med največjima jezeroma Makedonije


Galičica


Vrh Lako Signoj


Nasadi jabolk, Resen


Plantaže tobaka, Resen


Širok Sokak, Bitola


Filip II. Makedonski, Bitola


Bitola, tržnica


Bitola, tržnica


Bitola, tržnica


Angel, spomenik branilcem, Bitola


Saat kula, Bitola


Filip II. Makedonski, Bitola

Stopanska banka

Golemo ezero, Partizanski vrh

Iz Bitole se zapeljeva do vasice Nižepole, od koder naju čaka 1000 višinskih metrov vzpona do koče pri Golemo ezero, ki ga vzorno vodi gorski reševalec in vodnik Petar. Prenočišče z večerjo in zajtrkom si rezervirava vnaprej. Večerni sprehod okrog ledeniškega jezera mi ponudi paleto barv na nebu z odsevi v vodi pred planinskim domom.

Zjutraj pohod podaljšam še do Partizanskega vrha, od koder imam razgled na Prespansko jezero in Malo ezero. Sledi spust na izhodišče, od tod pa vožnja do Zagori v sosednji Grčiji. Zvečer prispeva v Vitso v družinski hotel En Chora Vezitsa.

Nad Bitolo

Nad Bitolo


Golemo ezero


Pogled na Prespansko jezero


Mladi planinci iz Bitole


Golemo ezero


Golemo ezero


Pelister


Golemo ezero


Golemo ezero


Golemo ezero


Golemo ezero


Golemo ezero


Golemo ezero


Jutro nad jezerom


Jutro nad jezerom


Vrh Pelister


S Partizanskega vrha na Prespansko jezero


Partizanski vrh


Pelister in Malo ezero


Partizanski vrh in Prespansko jezero

Nižepole

Vitsa, Zagori

Vitsa, Papigko in Vikos

Zgodnje jutro v Vitsi izkoristim za sprehod po tlakovanih poteh pod vasjo vse do kamnitega mosta. Ob povratku nazaj v vas ujamem sončni vzhod, v hotelčku pa odličen zajtrk.

Dopoldne izkoristiva za lahkoten rafting po reki Voidomatis. Slednja slovi kot ena najčistejših v Evropi in je edina, ki teče v smeri severa. V bližini mesta Konitsa se izliva v reko Aoös (Vjosa), eno zadnjih divjih rek Evrope, v kateri pa sva se tudi že kopala pred leti v Albaniji. Med mostom Aristis in mostom Kleidonia je slabih 6 kilometrov razdalje po vodi, ravno prav, da gredo možgani na pašo v čudoviti naravi. Ko ogromne platane ob reki ne dajo dovolj sence, je tu za ohladitev kristalno čista reka, ki tudi poleti ne preseže 10 stopinj.

Po kosilu v bližnji vasici, se zapeljeva še do vasi Megalo Papigko, od koder po stezicah skozi gozd pripešačiva v Mikro Papigko, kjer občudujeva ozke kamnito tlakovane ulice in kamnite hiše, ob povratku na izhodišče pa si ogledava še naravne bazene pod vasjo.

Sonce dava spat v vasici Vikos nad istoimensko sotesko.

Jutro pod Vitso

Most Missiou


Skala Vitsa, kamnita kaldrma pod Vitso


Soteska Vikos


Jutro pod Vitso


Jutranje meglice


Vitsa


Mikro Papigko


Mikro Papigko


Osvežitev


V senci vinske trte, Mikro Papigko


Mjau


Naravni bazeni, Papigko


Plaka, Psarovotano, vrhovi nad Papigkom


Večerna Vitsa

Vasica Vikos

Jezero Drakolimni

Zgodaj zjutraj, še skoraj v temi, se skušava “pretihotapiti” iz hotelčka, da ne bi zbudila gostov in personala, a nama ne uspe. Oče in mati lastnice hotelčka sta že pri prvi kavi, potem, ko je mama napekla že vse dobrote namenjene gostom za zajtrk. Poveva, da sva namenjena na pohod do Zmajevega jezera. Navdušena nad najino namero odhiti v kuhinjo in nama pripravi zajtrk za po poti.

V avtu odišavljenem z jutranjo peko se zapeljeva do vasice Mikró Pápigko od koder se podava proti planinskemu domu Astraka. Ko po okljukih skozi gozd doseževa planjave pod stenami masiva Tymfi, se nama za hrbtom odprejo razgledi vse do Prokletij. Kratke pavze si privoščiva na lepo urejenih počivališčih oziroma zakloniščih s fontanami, po dobrih 900 višincih pa doseževa planinski dom Astraka. Nad kočo se na grebenu pod goro Astraka mirno pase trop gamsov. Kot, da bi bili s konji, ki jih uporabljajo za dostavo hrane in pijače v kočo, iz iste štale.

Azra se odloči za počitek z razgledom, sam pa se podam še do jezera Drakolimni, ki kraljuje prav na robu prepadnih sten.

V popoldanskih urah prispeva nazaj na izhodišče, sledi le še zasluženo kosilo. Na poti proti hotelčku zavijeva še na razgledno točko Okya, od koder se odpira razgled na sotesko Vikos, ki mimogrede velja za najglobljo sotesko v Evropi glede na razmerje med globino in širino.

Pod kočo Astraka

Presušeno jezero Xeroloutsa Tsoumani


Jezero Drakolimni


Jezero Drakolimni


Jezero Drakolimni


Nazaj proti Astraki


Jezero Drakolimni


Jezero Drakolimni


Astraka in prelaz, kjer je koča Astraka


Jezero Drakolimni


Dostava hrane in pijače v dom Astraka


Gamsi na paši


Pogled proti Prokletijam v Albaniji


Soteska Vikos

Soteska Vikos

Zadnji dan najinega potepanja v Zagori izkoristim jutranjo svetlobo v vasici Vitsi, nato pa se zapeljeva višje do vasice Monodendri, od koder se sprehodiva do samostana Sv. Paraskevi, ki je skoraj vklesan v steno nad sotesko.

V idilični vasici nabaviva še nekaj odličnega medu in čajev, nato pa se zapeljeva še do “kamnitega gozda”.

Preostanek dneva izkoristiva za lep pohod, ki naju vodi čez številne kamnite mostove in kaldrme, ki povezujejo vasice pod Vitso.

Prespiva v lepo urejenem kampu “Camping RV Parking” v bližini kamnitega mostu Kleidonia, kjer sva prvi dan zaključila z raftingom po reki Voidomatis.

Tik pred dežjem pospraviva “hišico” na strehi modrega dirkača in se odpraviva proti Ionskemu morju.

Vitsa

Zajtrk


Vitsa


Vitsa


Vitsa


Jutro pod Vitso


Vitsa


Vitsa


Vitsa


Vitsa


Vitsa


Kamniti gozd


Kamniti most Kokkorou


Most Lazaridi


Kipoi


Most Lazaridi


Jesenski žafranovec


Most Petsioni


Most Plakidas


Most Plakidas


Most Plakidas


Most Plakidas

Kamniti most Kokkorou

Zagori – Ioannina – Preveza (Jonsko morje)

Vreme nama v kampu v Zagoriju zjutraj dovoli le še zajtrk in pospravljanje. Preden začne z neba kapljati, sva že na poti proti morju. Za vmesno postajo si izbereva mesto Ioannina ob jezeru Pamvotida, kjer se sprehodiva skozi staro mestno jedro, utrdbo in si ogledava zanimiv muzej srebrnjarstva.

Pred večerom sva že ob morju, v kampu Asterias, še pred tem pa se zapeljeva do Narodnega parka Amvrakikos, kjer mokrišče daje zavetje številnim pticam.

Ioannina, grad

Ioannina, muzej srebrarstva


Ioannina, muzej srebrarstva


Ioannina, muzej srebrarstva


Ioannina, muzej srebrarstva


Ioannina


Ioannina


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Naravni park mokrišč Amvrakikos


Camping Asterias


Camping Asterias

Camping Asterias

Po dveh dneh ob morju je čas, da obrneva smer potovanja. Proti grško-makedonski meji (Bogorodica) gre tekoče, nato pa nekaj ur izgubiva v avtu, čakajoč, da uniformirancem na meji mine tretjino šihta.

Nadaljujeva proti Kočani, od koder izvira odličen riž in pa eden mojih najboljših prijateljev. Obisk njegovih staršev je bilo uspelo presenečenje.

Že v temi nadaljujeva proti Vranju, kjer prespiva v lepo urejen kampu. Naslednji dan naju čaka le še šoping na pijaci v Leskovcu in potovanje domov.

Leskovac, tržnica

Leskovac, tržnica

Pod črto

Pred 36 leti je bilo pač tako, da je bilo treba mladim fantom odslužiti in pustiti državi leto mladosti. Takrat se nisem ravno z veseljem vkrcal na vlak Mimara Express, ki me je po 20 urah cijazenja dostavil v Skopje. Kljub temu, da je bilo včasih naporno, so ostala le prijateljstva in lepi spomini na dobre ljudi. Ti slednji so še vedno tam, na vsakem koraku, še posebej, če jim daš vedeti od kod si. Makedonija bo zame vedno Makedonija, brez pridevnika severna, ki daje pridih hladnosti, kar pa ne gre skupaj, nikakor. Že zaradi gostoljubja ne, da ne govorim o kulinariki in pokrajini.

Grčije takšne, kot je Zagori, do sedaj nisem poznal. Na severozahodu se v regiji Epirus pobočja gorovja Pindos skrivajo baje čez 40 tradicionalnih vasic, ki so skoraj v celoti zgrajene iz kamna, povezujejo pa jih tlakovane kamnite poti in mostovi. Nič od tega ne kazi surove pokrajine okrog najglobje soteske in kristalno čistih rek. Za razliko od surove pokrajine so ljudje topli, prijazni in gostoljubni.

Stroški: za precej prevoženih kilometrov, nekaj odličnih nastanitev in za vso odlično kulinariko z uporabnimi spominki vred sva v dobrih dveh tednih iz žepa potegnila 2300 €. Malenkost v primerjavi s čudovito izkušnjo Balkana.

OSTALA POTOVANJA IN POTEPANJA

Makedonija, Grčija (Zagori), september 2025

Z Gorenjske do Jonskega morja čez čudoviti Balkan

Gruzija, poletje 2025, 2. del

Iz Svanetija preko Gurije v Samtskhe–Javakheti
, ,

Planina Ovčarija 2025

Tradiciobalni 11. odklop v Smodlakovem brlogu

Click here to add your own text

Custom Layout Element – You did not select an entry to display.