Veliki Draški vrh, Ablanca

Z Janezom se večer pred napovedanim rahlim sneženjem preko noči dogovoriva, da bi bilo lepo nedeljo preživeti v hribih nad Pokljuko. Parkirišče malo čez osmo že precej oblegano, a se množice v glavnem usmerjajo proti Viševniku. Večina peš, nekaj smučarjev, nekaj krpljarjev. Tudi proti planini Konjščica je že potegnjena špura po par centimetrih novega puhca. Špuro s pridom uporabiva v smeri Jezerca, nato pa naprej proti Velikemu Draškemu vrhu. Hoja v brezveterju in spomladanskem soncu je pravi užitek.

Na vrhu se takoj, ko pogledava na severno stran Velikega Draškega vrha, le spogledava in opremiva, preden flanka postane počečkana. Po prvih nekaj zavojih se mi pod nogami kot v počasnem posnetku odnese tistih slabih 10 cm nočnega poprha. Pod njim je namreč precej trda podlaga, ki pa je bila vsekakor boljša, kot na drugi strani gore, saj je bila tu lepo zglajena, brez sledi smučarjev prejšnjih tur.

Iz konte pod Toscem se spustiva po že ojuženi podlagi do letne poti, ki naju pripelje nazaj na Studorski preval. Tu se spet spogledava in kaj hitro zaključiva, da se povzpneva še na Ablanco. Na vrhu v brezvetrju uživava v razgledih, nato pa odsmučava vsak po svoji grapi proti Jezercu. Sneg lepo presušen, sem in tja naju počaka rahla skorjica, ki ne pokvari užitkov.

Na Jezercu spet vpreževa cucke in hajd na Srenski preval. Od tod v senci Viševnika uživava v puhcu na trdi podlagi, nato pa proti Krucmanovim kontam še nekaj slaloma med macesni in smrekami. Ko doseževa cesto, nama ostane le še smuk do hidracije v avtu.

Dobrih 1400 višincev v popolni nedelji z užitkom opravila: Janez in pisec.