Po hladni Norveški se začuda priležejo domači kuclji, pa čeprav spomladansko topli.

Golica s Pustega rovta. Verjetno zadnja v tej sezoni z zasneženimi smrekami.

Pred nočno se dokaj pozno podam proti Javorniškemu rovtu, od tod pa na smučkah proti Križevcu, oziroma še prej skrenem desno po poti Za Mavro. S ceste se po uhojeni gazi povzpnem na Pusti rovt, od tod pa naprej do pastirske koče na planini Svačca.

Ker me čas priganja, ne nadaljujem naprej proti vrhu Struške, ampak za pastirsko bajto zavijem levo, na Korenščico.

V sneg okovane brince se počasi osvobajajo ledenih in sneženih oklepov, čeprav ima človek občutek, da tu gor zima ne popušča. Na vrhu še močno in hladno piha, zato se kaj hitro opremim za spust.

Vršni del presenetljivo dober. Spihan in trd sneg, po katerem se da uživaško vijugati. Nižje med smrekami 10-15 južnega in dokaj hitrega snega na trdi podlagi, pod cesto med bukovjem pa večinoma nekoliko težji sneg. Pa tudi tu se da uživaško vijugati, predvsem pa uživati v tišini in samoti čudovitega dne.

Spodaj ostane le še smuk po cesti do avta in pa hidracija pred Domom Pristava.

Pastirska koča na Belski planini (Planina Svačca)

Proti Julijcem

Od Kleka do Kepe

Medji dol, za njim pa Belščica, Vajnež…

Julijci

Golica se otresa ene bele barve v pričakovanju druge

Golica se otresa ene bele barve v pričakovanju druge

1 reply

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja