Šitna glava
Če je volja, se tudi pot hitro najde. Tako se na torkov večer kaj hitro dogovorimo za turo. Matija, Anita in moja malenkost…čisto dovolj.
Ob pol osmi se dobimo na parkirišču varne hiše na Dovjem (ki je prav v času uradnih ur državne uprave zaprta???!!!). Tu pade odločitev, da gremo namesto pod Kriško steno proti Vršiču in Šitni glavi. Če so že napovedali sonce, gremo preverit, če napoved drži.
Parkiramo pri Koči na Gozdu, pred katero je parkirišče lepo zapolnjeno. Kaj kmalu ugotovimo, da so nam registracije in modeli vozil že od nekod znani. O tem kak stavek kasneje.
Na cuckih ubiramo bližnjice skozi gozd, da skrajšamo Vršiške ovivnke. Med tem Anita ugotovi, da ji njen najdražji (serviser) varnostnih vezi (kot pravijo proizvajalci) po uporabi pod svojimi pancerji že prej omenjenih vezi ni povrnil v prvotno stanje. Gor grede še gre, za smuk pa potrebujemo orodje v obliki križnega izvijača. Problem vzamemo kot enkratno priložnost, da obiščemo nova oskrbnika Erjavčeve koče. Ampak do tja nas je vodila pot skozi snežno ploho, še bolje definirano pa skozi ploho babjega pšena. V najhujšem “nalivu” se mimo pasje straže (prepoznan je bil Jeršinov Jack), dokopljemo do kljuke vhodnih vrat Erjavčeve koče.
Nad ustrežljivostjo oskrbnikov smo pozitivno presenečeni, tudi “turšk kafe” je bil eden boljših, pa še čokolado in turški med smo dobili za povrh…med tem so v učilnici znanje nabirali GRS-jevci. Upam, da ga bodo uporabljali čim manj…tistega, za reševanje.
Na hitro pozdravimo poznane, spijemo kafe, naštelamo Anitine vezi in se odpravimo proti Vršiču.
No, od tod naprej se je vremenska napoved izkazala za pravilno. Jasnine je vedno več, pa tudi sapica se povečuje. Ob vzponu z Vršiške ceste proti Šitni glavi sprva opazujemo vrtince vetra nad Prehodavci, v roku pol ure pa smo jih deležni tudi sami. Na sedlu pod vrhom Šitne glave, kjer zaključimo z vzponom, občudujemo igro narave, obenem pa smo hvaležni proizvajalcem opreme, da nas ohranja na toplem.
O samem vzponu: od Koče na Gozdu do Erjavčeve – brez problemov in zaznamkov, nad Vršiško cesto pa malo mešano. Tanka skorjica včasih toliko ponagaja, da ne veš, al bi vpregel še srenače ali ne. Pod skorjo (tam kjer je) pa trda podlaga. Vse skupaj zgleda precej neobetajoče za spust. Pri tej oceni smo se na naše veselje precej zmotili, saj smo prav od vrha pa do izhodišča vijugali z nasmehi do ušes.
Skorjica namreč drži, odseki napihančka pa ponudijo uživaške zavoje.
Mimogrede: na določenih odsekih naletimo na plasti “babjega pšena” v debelini od 10-20 cm. Naj omenim, da ta sorta padavin ni prva v letošnji sezoni, je pa idealna, da se kaka plast snega na hitro premakne tja, kamor ni treba oziroma ni zaželeno!
Hitro analizo po zaslugi nabavnega (Matije) opravimo kar ob kombiju na izhodišču, s šoferjem (spet Matija), pa se po tem, ko Anito oddava v varstvo treh mladoletnih nadebudnežev in bodočih GV, zatečeva še v varno hišo v Mojstrani.
No, tu sva dorekla dve ali tri po moško. S tem sva tudi opravičila sredin podaljšan delovni čas javne uprave.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!