Sedlo Belščica, 31. Stamarski pokal

Štiri leta je minilo od moje zadnje udeležbe na Stamarskem pokalu, števec Stamarskih pokalov pa se je obrnil le za 3 številke. Razmere pač niso bile prave, da bi bila izvedba prestižnega tekmovanja mogoča.

Vratca več ali manj pripravljena na tekmo

Tudi jutro pred tradicionalnim 31. Stamarskim pokalom ni obetalo lepega dneva. Deževne kaplje so nas spremljale med vožnjo proti Potoški planini. Na srečo so zgoraj pipco priprli pravi čas, da smo po suhem dosegli Betonsko bajto. V megli, da bi jo lahko rezal, smo kontaktirali organizacijski odbor (Čbelca & Lexy), ki sta nas že čakala v pastirski bajti “Ovčar Marko” s čajem in arcnijami.

Po okrepčilu, ko se nas večina nabere na cilju proge, se zaženemo rezat meglo proti grebenu Belščice. Precej prepišna “štartna hišica” nas čaka nekje med Kamnitnikom in Malim vrhom, kjer ob obveznem vpisu v štartno knjigo (beri: štamprle medice za v noge) na hitro ponovimo pravila tekme.

Če bi z eno fotografijo povzel razmere na progi, bi bila to fotografija kozarca mleka, saj je gosta megla celotno traso prekrivala skoraj večino tekme. Kljub temu nismo padli pod vpliv medijev in zaradi uboge megle nismo prestavljali ure štarta, tako, kot so se tega posluževali na prizorišču komaj omembe vrednega 58. Pokala Vitranc v sosednji občini z nizko ležečimi smučišči.

Na štartu tokratnega 31. Stamarskega pokala (spet brez pokala) se nas je nabralo 15, na cilju pri Betonski bajti pa nas je nadvse bučno spremljala množica sedmih navijačic in navijačev s katerimi smo kasneje družno analizirali vse uspešne zavoje.

Ker nas je v dolini čakala zakuska, smo se kaj kmalu odpravili dolvn do Potoške planine k Bogdanu na okrepčilo, nato pa v Kajžo v najlepšo vas na svetu, kjer je sledila svečana podelitev priznanj in razglasitev ob pojedini.

Kljub tekmi v megli nas je pozdravilo tudi modro nebo in nekaj sončnih žarkov, predvsem pa ogromno dobre volje.

Še en lep dan je za nami, tradicija pa gre naprej!