Pod Peitlernock in Bärenaunock
Petkovo jutro na Jesenicah je obetalo vse prej kot sončen dan, saj na dvorišču obupano gledam v sem in tja zablodele snežinke med dežjem. No, takoj po izstopu iz Karavanškega tunela v smeri Nockbergov pa naju z Žigom pričaka pobeljena cesta.

Za izhodišče si izbereva parkirišče gostilne Raufner v Innerkremsu od koder po zasneženi cesti odcuckava v snežno pravljico. Do Nockalmhofa uporabiva špuro motornih sani, od tod naprej pa pod 20 cm svežega puhca iščeva staro smučino. Na planini Bärengruben se usmeriva levo v macesnov gozd, ki naju pripelje na ramo Peitlernocka. Vrh in greben samega vrha je spihan, tako kot tudi večina vrhov v Nockbergih, zato z vzponom zaključiva dobrih 100 višincev pod vrhom od koder pobegneva vetru v dolino.
Smuka po mehki kloži v vršnem delu nama ponudi obilo užitkov, prav tako po pršiču skritem v gozdu proti planini, kjer spet vpreževa cucke in na drugo stran v pravo zimsko pravljico. Nebo se je namreč odprlo, sonce pa v presledkih, ko ni pihalo, toplo pogrelo.
Na desni strani opazujeva opasti na grebenu, ki vodi proti Weißscharteju, vršni del Bärenaunocka pa je spihan. Zato vzpon zaključiva na višini 2100 m na rami med omenjenima, vrhovoma pod katero se nama odpira lepa flanka. Po kratkem predahu jo poriševa in odvriskava proti planini.
Cesta proti Nockalmhofu je med tem že splužena, na najino srečo ne do konca, tako sva kaj hitro na izhodišču, kjer nama prijazni birt postreže s temnim Franziskanerjem.
Učestvovala: tokrat le Žiga in pisec.

















Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!