Stol – skozi Janežev žleb

Kar nekaj let je že preteklo od zadnjega tradicionalnega zimskega vzpona na Stol v počastitev bitke Jeseniške čete 20. februarja leta 1942.

Najin cilj

Tedaj je bil obisk Stola, če so razmere dopuščale, precej množičen. Tokrat, prav tako na 20. februarja, je vrh redko obiskan kljub lepemu vremenu in dobrim razmeram.

Z Mihom se skozi Karavanški predor zapeljeva v Bistrico v Rožu, nato pa skozi dolgo in ozko dolino do Stouhütte (po domače Pri Jožefu). Še 50 metrov višje najdeva parkirišče od koder se podava v senco Karavank. Pogled s Trat proti Janeževemu žlebu nama nariše nasmehe na obraze.

Po dolini hitro napredujeva do prvih strmin. Sprva se vzpenjava na smučeh in razmišljava, da bi bilo mogoče zavoljo skorjaste podlage bolje odviti proti Vajnežu, kamor se po sončni flanki vzpenja četverica turnih smučarjev. Zglajena pobočja višje nama vlijejo upanje, da smuka le ne bo slaba. Ko se svet postavi pokonci, nadaljujeva peš. Štapne v žlebu so zgledno narejene, tako, da lepo napredujeva proti soncu. S trde podlage na sedlu stopiva na že južen sneg na pobočju Stola, z vrha pa se nama že smeji Petra, ki je tokrat za izhodišče izbrala vasico Poden.

Pomenek na vrhu zmoti le sunek vetra vsake toliko, sicer pa uživamo mir v družbi kavk. Vrh med tem obišče le sotrpin iz sosednje Koroške in planinec iz smeri Završnice. Ob enih se v dolino spustimo vsak po svoji pristopni poti. Prve metre zavoje po trdem a grifig snegu opraviva previdno, nižje, ko se teren razširi, pa smuka postane uživaška kljub naklonu. Nižje nad planino se izogibava skorjastemu terenu, ko pa doseževa zratrakirano cesto, so nama tudi noge hvaležne.

Odlično izkoristila dan: Miha in pisec, Petra pa tudi.