Draški rob

Pustni čas naznanja pomlad in te dni se prav ta kaže tudi v hribih.

Čez meglice

Na Rudnem polju je nekaj čez osmo parkirišče že skoraj polno, iz avtobusov se zgrinjajo množice. Že na prvi pogled je videti, da je Pokljuka tokrat prizorišče druženja večjega števila ljudi iz cele države. Ko z Meto in Janezom korakamo mimo parkirišča, ugotovimo, da se na Pokljuki odvijajo športne igre komunalcev iz cele države. Na poti proti smučišču Rudno polje nas s tira vrže bobnenje iz smeri smučišča. Kmalu nam je jasno, da je tam postavljena veleslalom proga, pod njo pa precej močno ozvočenje. Ko pišem zapis mi stric gugl pove, da gre za Zimsko Komunaliado, na spletni strani, ki opisuje in vabi na dogodek, pa se vabilo prične takole: “V središču Triglavskega narodnega parka, v osrčju Julijskih Alp, na največji planoti v Sloveniji nas bo v soboto, 18. februarja 2023, prevzelo gibanje v srcu narave.” Pod sestavkom najdem pod drugimi podatki še lepe fotografije posnete z dronom – v osrčju Julijskih Alp.

Ne dolgo nazaj sem na spletni strani Triglavskega narodnega parka zasledil zapis o mirnih območjih v parku. Takole je zapisano: “Mirna območja v parku po trenutnem vedenju in poznavanju ekologije vrst in ekosistemov predstavljajo pomemben ukrep za varovanje in ohranjanje najbolj ranljivih in občutljivih vrst ter habitatnih tipov.” Pa še tole je umeščeno v tekst: “V jeseni 2021 je bilo na gozdnih cestah na Pokljuki na novo postavljenih 11 zapornic, kar je eden izmed ukrepov za zagotavljanje miru v mirnih območjih.”

Hm. Ob vsem videnem, doživetem in prebranem me ima, da bi bilo tistih 11 zapornic bolje uporabiti kako drugače. Recimo z njimi lopnit čez hrbet organizatorje takšnih dogodkov “v središču Triglavskega narodnega parka, v osrčju Julijskih Alp…”

A zakaj? Ker sem na Kačjem robu, za katerega sem prepričan, da 99% udeležencev komunalijade niti ne ve kje je, lahko preko ozvočenja poslušal kdo je zmagal v veleslalomu v kategoriji starejših komunalk! Toliko o varovanju divjega sveta nad Pokljuko, v osrčju Julijskih Alp in Triglavskega narodnega parka.

Sicer se je vreme na Pokljuki kar naredilo, za razliko od oblačnosti v dolini. Nad vlečnicama nam ob hoji navkreber kaj hitro postane vroče. Kljub temu je žleb nad smučiščem v smeri Viševnika še toliko drsljiv, da Meti pod Avšjem uspe izgubiti ravnotežje, kar jo je stalo manjše poškodbe. Z Janezom zato s turo zaključita, sam pa nadaljujem čez že omenjeni Kačji rob v tišino za Viševnikom in proti Draškemu robu. S samotnega vrha opazujem oblegan selfiepoint na Viševniku, na vzhodu pa še trojica uživa mir na Velikem Selišniku.

Preden grem v dolino, na vrh prideta še Marjana in njena prijateljica. Po kratkem pomenku odsmučam v konto na severno stran Velikega Selišnika. Del, za katerega lahko rečem, da je bila smuka lepa, se na žalost kmalu konča. Nižje pod gozdno mejo sneg postane počasen, v gozdu pa obložen z vejami, iglicami. Ostane bolj poganjanje nazaj proti izhodišču. Kljub temu lepo izkoriščen dan v “osrčju Julijskih Alp”.