Hruščanski vrh

Če že celo leto ni kaj prida, lahko vsaj upamo, da se nam nekako odkupi v zadnjem mesecu. Zaenkrat dobro kaže.

Iz sicer suhega jutra na Jesenicah se zapeljemo skozi Plavške rovte in naprej čez Zakamnik do Rogarjevega rovta (brez 4×4 nebi šlo). Od tod proti Hruščanski planini, kjer se nam usta razpotegnejo v nasmeh. Tu je sneg že prav simpatično suh, z višino pa se odeja debeli, zraven pa še pada. Ja nič, gremo na mejo pogledat čez, kako se cedita med in mleko pri sosedih.

Čez Rogarjev rovt

Vzpon po levi strani gore na vrh je sprva pravljičen skozi zasnežene smreke in sprečice, pod vrhom pa nemarno piha, sneženje je vedno močnejše. Izidor je okrancljan s snegom in ledom, zavetja pa nam ne nudi. Z žalostjo ugotovimo, da pri sosedih ni ne sledu o medu in mleku. Megla na meglo, pa prav tako piha, kot na naši strani. Da kljub temu nebi kršili vladnih odlokov, se vijugajoč se spustimo nazaj do planine. Okrog vrha podlaga trda, veter pa je naredil dve veliki snežni gobi na grebenu. Le te bi znale biti nevarne v prihodnosti. Nižje pod grebenom smuka do planine odlična. Toliko, da sicer že mokri kot cucki, še enkrat potegnemo proti vrhu. Tokrat obrnemo 50 metrov pod Izidorjem, saj le tu še najdemo nekaj zavetja. Sledi uživaški spust do Rogarjevega rovta. Cesta nad rovtom je že užitna za smuko brez dotika s kamnito podlago.

Na koncu je zabavna elektronika pokazala, da je za nami dobrih 900 presmučanih višincev.

Sledi še čiščenje avta, hidracija in pa vožnja proti dolini, ki pa je trajala dlje kot navzgor. Nad cesto so se namreč pod težo snega upognile številne veje.

Uživali: Jure, Žiga in pisec.