Tradicionalni turno smučarski odklop na Planini Ovčarija

Takrat, ko se zima spogleduje s pomladjo, je čas za nekaj dnevni, sedaj že kar tradicionalni, odklop na Planini Ovčarija.
Janez nas spet kak mesec pred tem obvesti o datumu, sledi le še usklajevanje kdaj odrinemo od doma in pa upanje, da nam bo vreme lepo služilo.
Tokrat se nas je v Smodlakovem brlogu v štirih dneh zvrstilo 6. V četrtek 14.4. popoldne sta Janez in Toni krenila na pot prva, midva s Tomažem sva usekala nočno vandranje po Fužinskih planinah, Nino in Janez pa se nam pridružita v petek proti večeru

Analiza četrtkovega prihoda v brlog se je zavlekla v jutranje ure, posledično je bilo tudi jutranje zbujanje temu primerno. Pogled skozi okno ni obetal nekih vremenskih presežkov, zato smo si za zajtrk in jutranjo kavo vzeli dovolj časa…v upanju, da se nam pa le pokaže jasno nebo.

Dopoldne nam z modrino neba ni postreglo, vsi pa smo bili enakega mišljenja, da noge je pa le treba pretegnit.

Podamo se do Male Tičarice. Če drugega ne gremo vsaj pogledat kako zgleda v sosednji dolini.

Na grebenu pod vrhom se nam le odpre nebo…vsaj toliko, da ne pozabimo kakšne barve je. Pod nami sta dva pohodnika ravno prispela do Koče pri Triglavskih jezerih. Mojemu vrisku v pozdrav odzdravita in pomahata. Daleč potuje zvok tu gor…

Vreme nam kljub oblačnosti dopušča daljši postanek z debatnim krožkom, nato pa smuk v smeri pristopa. Snežna podlaga je letnemu času primerna, tistih nekaj centimetrov beline, ki je padla v četrtek dopoldne pa ima tokrat bolj vlogo zaviranja.

Po prihodu v brlog si privoščimo kosilo, Tomaž pa se še pred tem poda v dolino. Obveznosti kličejo.

Med kosilom na toplem je prav lepo pogledati skozi okno k sosedu…

Pozno popoldne se le odpre nebo.

Pred večerom se sprehodimo še na razgledno točko do Vrtca.

Po sončnem zahodu sledi še smuk do brloga z očmi na pecljih, da ne pride do karambola z ruševci, nato pa reševanje sveta ob topli peči in vonju bukove žerjavice.

Zbudimo se v precej vetrovno sobotno jutro. Celo misel, da bi šel fotografirat ruševce opustim in se zavijem pod tople deke.

Po zajtrku se odpravimo pod Malo in Veliko Tičarico proti Kopici. Nebo se odpira in zapira, veter je na čase neprijeten, riše pa nepozabne motive.

Prav dosti se ne zadržujemo na vrhu, saj veter s severa prinaša temne oblake z meglo. Odsmučamo v dolino med Kopico in Prvim Voglom.

Smuka užitna in letnemu času primerna. Vijugamo po spomladansko opuščenem snegu, ki se ob zavoju kotali za nami.

Spodaj vprežemo pse in se podamo proti Prvemu Voglu.

Na vrhu spet prepišno. Sunki vetra grozijo, da nam odpihnejo odložene ruzake. Kljub temu, da me veter na čase prestavlja uspem narediti par fotografij.

Na vrhu nismo sami. Oče in sin sta prispela s Planine Blato, polovica familije ju čaka pod Kopico.

Ko nas dodobra prepiha odsmučamo proti dolini pod Kopico.

Čudoviti razgledi nas kaj dosti ne motijo.

Na poti nazaj je nekaj odsekov, ki se za nekaj metrov postavijo pokonci. Ravno prav, da raztegneš noge s štanfanjem ali s hojo.

In ja, odklop je pasal. In to sleherno minuto! Se že veselim naslednjega.

Fantje, hvala za fajn družbo!