Schwarzeck

Za skoraj poln Rokov kombi se nas nabere še v trdi temi na standardnem mestu na Hrušici, nato pa med jutranjo debato prijateljev, ki se po dolgem času snidejo, vožnja proti Twengu.

Prvi sončni žarki in trije sončki

Po dobrih 130 km vožnje smo v Twengu, kjer za vasjo zavijemo levo čez mostiček in po makadamu še nekaj minut do očiščenega parkirišča za skladovnico hlodov.

Turno smučarski cilji jugozahodno od Twenga so manj obiskani, kar sprva po smučinah potegnjenih navkreber čez senožeti ni bilo sklepati. Le te se z višino redčijo, res pa je, da višince nabiramo počasi, saj je do resne strmine pod Rosskoglom in Speikkoglom precej dolga pot. V lahkotnem drncu in debati počasi napredujemo proti Fuchsseeju, kjer nas konkretno poboža sonce. Edina družba so gamsi, ki nas gledajo z okoliških vrhov. Čez jezero opazimo še sledi, verjetno osamljenega volka. Kakorkoli, lepo je vedeti, da je okrog tebe še nekaj divjega, ki je sposobno preživeti v tej samoti in lepoti.

Nad jezerom se zagrizemo v na srečo ne do golega spihan breg, vse do grebena med našim ciljem in Gödernierkarkopfom, od koder se nam odprejo razgledi vse do Velikega Kleka. Na vrhu uživamo v brezvetrju in razgledih daleč naokrog.

Smučarija: z vrha grifig in trdo, nižje sem in tja preseneti ugrez skozi skorjico, a ne prehud. Spodaj v zavetju mogočnih macesnov ujamemo še nekaj lepo posušenega snega, ki se rad pokadi pod smučko. Nižje pod planinami že nekoliko ojužen in počasen sneg, po cesti pa se je bolje držati špure, saj nezvožen sneg rado vrže smučarja naprej na dihalne organe. Precej dolga turo (19 km, 1450 vm), že zaradi razgledov vredno vsakega koraka, zaključimo s hidracijo pri avtu.

V družbi in samoti nad Twengom uživali: Dva Mareta, dva Roka, Jure in pisec.