Gummaberg

Lessach je bila tista vasica, kjer je v poznem jutru še vedno kazalo 9 stopinj pod ničlo.

Kmetija nad Lessachom

A takoj, ko stopimo ven iz avta in nas pobožajo prvi sončni žarki, postanetoplo. Toplo postane še pri srcu, ko domačin zažene žičnico proti kmetiji nadstropje višje, saj le nekaj minut za tem vaški otroci eden za drugim pricapljajo polno opremljeni za smuko na spodnjo postajo. Pravo veselje jih je gledati, kako se spuščajo po nezratrakiranih pobeljenih senožetih. Sami gremo na lasten pogon navkreber. Dvakrat prečimo cesto, nato pa skozi gozd proti koči Wildbach od koder nadaljujemo še mimo zadnjih macesnov na visokogorske pašnike.

Med vzponom nas spremljajo prave spomladanske temperature, le na rami gore in na vrhu nas veter spomni, da koledarja še nismo obrnili na marec. Na vrhu z razgledi nismo sami, smo pa edini, ki pozdravljamo z “Dober dan”.

Smuka nič kaj prijetna za od pršiča razvajena stegenca, sej je v vrhnjem delu kloža, ki se vsake toliko predira, sem in tja pa smučarja pričaka skorja. Pod ramo skrenemo levo v konto proti macesnom. Tu še najbolj uživamo v nekaj kvadratih nezvožene beline, proti koči pa lovimo senčne flike, kjer smuči še lepo drsijo. Pod kočo se sprijaznimo z ratrakirano sankaško progo, nad smučiščem pa nas presenetljivo pričaka še nekaj mehkobe.

Na izhodišču uživamo v miru vse dokler… Vse dokler ne pride vaško žičnico spet pognat prvi sosed in se kot na razprodaje z vseh koncev na sidra ne priklopijo mulčki z vasi. Pravo veselje jih je gledati. Kot bi sam sebe gledal, ko smo kot mulci po nezratrakiranem furali na smučišču Kres nad najlepšo vasjo na svetu. No, tudi Lessach se mi zdi prav krasna vas. Pa še hribi so naokrog.

Uživali: Luka, Jaka po enoletni pavzi, Klemen in pisec.