Faschaunereck

Za kak sončen športni dan se je treba še vedno zapeljati kar čez državno mejo.

Očitno nismo bili dovolj pridni, saj nam niti na praznični dan, ki ga nekateri pišejo z veliko, drugi z malo začetnico, nekateri s trdim, drugi z mehkim Č, ni nasulo dovolj belega, da bi vijugali po domačih kucljih. Tako nam ne preostane drugega, kot da se zapeljemo do Gmunda, od tod pa do Leonhardhütte, kjer večina vprežemo cucke, Azra pa krplje. Cesta z doline navkreber je na prvih dveh serpentinah rahlo poledenela, v višjih nadstropjih pa gre temperatura krepko v plus. Zato z lahno nelagodnostjo korakamo navkreber, vse dokler pod Eggenhütte začnemo ugotavljati, da snežna podlaga sploh ni tako slaba.

Z vzponom zaključimo na rami pod vrhom, saj je Faschaunereck tako kot že ničkolikokrat do reber spihan. Po uživanju v razgledih v toplem sončnem vremenu in brezvetrju družno s še tremi avstrijskimi sotrpini uživaško odjugamo v dolino.

Zgornji del spominja na spomladansko smuko po srencu, nižje nad planino se le ta nekoliko bolj ugrezne pod težo smučarja. Sneg postane počasnejši šele v spodnjem delu, kar ne zmoti odličnega razpoloženja po za dane razmere odlični turi. Sledi hidracija na skoraj 10 stopinj na izhodišču.

Uživali: Azra, Eva, Nataša, Andrej, Jure in pisec.