Suho ruševje

Nedelja, enkrat za spremembo “turistična”.

Katjo poberem v Lescah, z Janezom pa se dobimo na Ljubeljskem parkirišču. Le ta po mojem ni bil tako zaseden od časov, ko je bilo smučišče Zelenica v najboljših letih. Kolone turašev, planincev in plezalcev se valijo proti Zelenici in vsem možnim grapam na levi in desni strani doline.

Servisna cesta proti Zelenici je z razlogom označena s tablo in mrežo kot zaprta, kar pa očitno ne zmoti lepega števila gornikov., saj se cesta vije lepo po sončku…med tem, ko zgoraj plaziči komaj čakajo, da jim sonce da dovolj energije za spust v dolino. Vse to bi človek še nekako razumel, če nebi med vsemi tistimi, ki jim za oznake ni mar opazili tudi nekaj takih, ki s ponosom na gurtnah svojih ruzakov nosijo značko “Vodnik PZS”. Vsak po svoje pač…

Med potjo opazujemo grape v katere se v kolonah vijejo naveze…kot bi tam zgoraj kaj zastonj talal. Sami potegnemo mimo koče na Zelenici v malo manj obljudeno dolino.

…pod malo bolj obludene grape.

Dolina pod Vrtačo je cel čas na prepihu, tako, da se prileže zavetje za skalo na sedlu.

Kratka pavza in sončenje, občudovanje čudes narave…

…ter razgled k sosedu proti Ovčjemu vrhu…

Nato pa smuk proti Zelenici. Podlaga v zgornjem delu trda, nižje pa se sneg lepo vda pod smučko.

 

Janezu Elanov Lhotse vedno bolj odgovarja in to na vseh terenih, Katja pa še išče stik z mogoče za ta teren nekoliko široko Himalajo.

Sledi še sončenje pri koči na Zelenici, nato pa smuk po lepo “urejenem” smučišču do avta…in domov na župco.

Čisto navadna nedelja 😉