Tromso 2025, turno smučanje v arktičnem krogu
Počasi je prišlo že v navado, da nekaj dni zgodnje pomladi preživimo na severu Norveške. Tudi tokrat se je zbrala že ustaljena posadka, zopet pa se nam je pridružil tudi Tone.
Po komedijah z nakupom letalskih kart pri Lufthansi, kjer nam niso mogli zagotoviti obljubljenega prevoza smučarske opreme, smo se obrnili na podjetje Nomago, kjer so nam ponudili ugodne letalske karte z letalsko družbo Swiss.
Tako smo 12. marca zjutraj iz Ljubljane odleteli proti Zurichu, od tam pa v Tromso, kjer nas je pričakala pobeljena pokrajina in modro nebo.
Botnfjellet
12.3.2025
Po tem, ko opravimo najnujnejšo nabavo in prtljago odložimo v hiši v naselju Kvaløysletta na severovzhodnem delu otoka Kvaløya, se po hitrem postopku opremimo in odpeljemo do izhodišča za turo proti Botnfjelletu.
Kaj lepšega: zjutraj kava na Brniku, popoldne na pršiču nad fjordi. Ob povratku nas že lovi noč, razgledi na okoliške hribe in fjorde v večerni svetlobi pa so enkratni.
Preden nas premaga spanec, na nebu opazujemo še igro narave. Seveda z Janezom narediva kar nekaj kilometrov v iskanju motivov.
Pod Gråtinden
13.3.2025
Po čudovitem prvem popoldnevu se zbudimo v sneženo in vetrovno jutro. Zapeljemo se na južno stran otoka Kvaløya, kjer se s ceste tik nad morjem sprva skozi redek gozd prebijamo navkreber, nato pa tavamo v megli in vetru proti vršnemu grebenu. Na dobrih 700 metrih nad morjem končamo z vzponom in sprva kot račke eden za drugim tavamo v megli. sem in tja koga zmanjka. Narava je pokazala zobe…
Ko končno pridemo na teren pod meglo, je smuka prav uživaška.
14.3.2025
Pod Botnfjellet
Tretji dan razmeram primerno izberemo tudi turo. Hišni hrib pride še kako prav v zahtevnih razmerah, ko veter prenaša ogromne količine novozapadlega snega. Proti Botnfjelletu uberemo daljšo varianto, ker pa je podlaga odlična, vzpon in spust po krajši varianti ponovimo.
Pod Storkollen
15.3.2025
Snežne padavine kar ne pojenjajo, vetrne razmere pa tudi niso prav za vikat, se na pobudo Neže zapeljemo skozi Tromso, kjer živi in dela. Skupaj nadaljujemo ob Ramfjordu vse do zaselka Sørbotn, od koder se zapodimo v strm gozd zameden s pršičem. V “Magic Forestu”, kot ga imenujejo domačini, se med dvakratnim vzponom vse do kamor nam veter dopušča, dodobra najemo pršiča.
Ob povratku proti koči seveda ne gre brez obiska mestne pivnice v Tromsu.
16.3.2o25
Storkollen
Med tem, ko smo mi pridno praznili vrčke piva v Tromsu, kuhali večerjo v hiši in se lepo odpočili, je Magic Forest dobil svežo porcijo pršiča. Ker nam je bila pot že znana, jo ponovimo. Varne razmere v gozdu nam širijo usta do ušes, vreme pa nam tokrat dopušča vzpon do vrha, kjer se vsaj malo naužijemo razgledov.
Ob povratku se ustavimo še na zamrznjenem fjordu, kjer domačini preživljajo nedeljsko popoldne ob lovljenju in peki rib.
17.3.2025
Stortinden
Zbudimo se v na novo pobeljeno jutro. Debela in mehka snežna odeja zaduši vse odvečne zvoke okrog hiše. Ob pripravi zajtrka se komaj sliši ropotanje freze, ki jo oskrbnik hiše s pridom uporablja pri čiščenju dovozne ceste.
Po beli cesti se zapeljemo na otok Ringvassøya do zaselka Røysneshamn, kjer s ceste tik nad morjem zagazimo v nedotaknjeno belino. Vreme nam privošči nekaj spektakularnih razgledov na okoliške hribe in fjorde, smuka pa je za prste obliznit. Vršni del počečkamo dvakrat.
Po okusni večerji v koči se nebo razjasni in obarva v vse odtenke zelene, mi pa za hišo ob ognju s toplimi karibujevimi kožami pod ritjo uživamo v predstavi.
Nad jezero Damvatnet proti Breitindenu
19.3.2025
Da na severu Norveške lahko v enem dnevu doživiš vse odtenke zime, smo ugotovili že zdavnaj. Po dnevu počitka, ki smo ga preživeli v Tromsu in večeru v savni, na Jožefovo zjutraj še nismo vedeli kaj nas čaka. Kljub preučevanju vremenskih prognoz smo očitno našli predel z največ vetra. Iz zaselka Simavika na Ringvassøyi smo se namenili proti vrhu z imenom Breitinden. Spričo močnega vetra smo z vzponom zaključili nad akumulacijskim jezerom Damvatnet. Kljub vetru smo uživali v zavojih po pršiču, tam, kjer ga veter ni odnesel.
Ko se je še kaj videlo – pokrajina nad jezerom Damvatnet
Storbogtinden
Ker dneva še ni bilo konec, smo se na poti proti koči na hitro odločili še za vzpon na Storbogtinden iz Oladalvegen na otoku Kvaløya. Tudi tu nam veter ne prizanaša, na srečo svojo moč kaže le pod vrhom in na vrhu. Smuka v vršnem delu gore ni ponujala presežkov, smo pa zato ob povratku pod zaselkom opazovali lose.
Večerno nebo se je skozi oblake spet obarvalo v odtenke zelene.
20.3.2025
Rundheia
V zasneženem jutru se po nasvetu Påla Jakobsena, lastnika hiše, kjer smo prebivali leto poprej, obenem pa pisca enega izmed turno smučarskih vodničkov za območja okrog Tromsa, zapeljemo na jug otoka Kvaløya, do parkirišča šole v Straumsbukti. Od tod kar na smučkah po zasneženi cesti proti brezovemu gozdu, skozi katerega se vzpenjamo na južno ramo (Buktaaksla) hriba Rundheia, ki je v bistvu greben, ki pelje proti Mjeldskartindnu.
Veter na grebenu nam ne prizanaša, zato se ne obiramo prav dolgo. Vršni del je posledično spihan, nižje pa je redek brezov gozd dobesedno zasut s pršičem, kar nas še parkrat potegne proti štartni točki za izvrstno smuko.
Po večerji se zapeljemo še do zasneženo pravljičnega Tromsa.
21.3.2025
Pod Kvitfjellet
Glede na napoved in smer vetra, smo za petkov cilj izbrali Kvitfjellet na polotoku Malangshalvøya, južno od Kvaløye. S ceste ob pokopališču Fredlund Kobbevåg, kar bi v prevodu lahko pomenilo Mirni gaj pri Tjulnjem zalivu, se podamo proti severu skozi mehko belino brezovega gozda. Pred nami ni nikogar, utrjene gazi pa so bili veseli Poljaki, ki so štartali za nami.
Na južni strani gore prečimo plazino, ki je v predhodnih dneh priletela prav do ravnine spodaj, kar nam da misliti. Tam, kjer se belina začne postavljati bolj pokonci, smo si enotni, da bi bilo nadaljevanje prenevarno, difuza pa nam ne dovoli pregleda nad terenom. Poljaki nadaljujejo, mi pa obrnemo. Se imamo pač radi.
Dobrih 400 višincev, kar smo jih naredili, odvijugamo nazaj proti izhodišču.
V daljavi hribi zakrivajo Senjo
Rundheia
Ker je bila ura še zgodnja, se zapeljemo na izhodišče ture prejšnjega dne in izkoristimo novozapadlo belino na Rundheia. Špure prejšnjega dne so komaj še zaznavne, tako je bilo tudi z vijugami navzdol.
Dan zaključimo po odlični večerji in opazovanju zelenega neba ob tabornem ognju za hišo.
22.3.2025
Stormheimfjellet
Na zadnjo turo našega uživanja na severu Norveške v letu 2025, se zapeljemo skozi Tromso proti Ramfjord, nato pa skozi dolino Breivikeidet in naprej v smeri Sjursnes do izhodišča v Nakkedalen. Ob cesti najdemo še prostor za dva jeklena konjička, od koder se podamo proti gori. V spodnjem delu uživamo v za hojo odličnih razmerah. Druga polovica vzpona mine v borbi z močnim vetrom, ki pa na naše veselje pojenja prav v času spusta.
Naklon hriba je skoraj konstanten 20 stopinj, razmere za smuko pa odlične. Ob tem se nam odprejo še razgledi na Lyngenske alpe – svojevrstno darilo Janezu za njegov 60. rojstni dan.
Večer posvetimo slavljencu, namesto ognjemeta pa smo spet opazovali severni sij.
23.3.2024
Dan pred našim odhodom domov od zajtrka naprej skozi okna hiše opazujemo, kako dež pred našimi očmi odplakuje snežno odejo.
Z Janezom se zvečer odločiva za ponoven obisk savne v Kaldfjordu. Med tem, ko grejeva kosti, se nebo zjasni in lahko se prične večerna predstava. Tradicionalno sva prevozila kar nekaj kilometrov v iskanju nočnih motivov. Nekaj sva jih našla na obali Ersfjorda, nekaj pa na zamrznjenem in zasneženem jezeru Kattfjord in njegovi okolici.
Pod črto
Norveška me s svojo pokrajino navdušuje zadnjih nekaj let. Čudovita je tudi v poletnih mesecih, v kar smo se prepričali v juliju 2024 (povezava). Redka poseljenost neokrnjene pokrajine da vsemu skupaj poseben čar, lepo je tudi v ostrih zimskih razmerah. Takšnih zim pri nas na žalost skoraj ni več. Seveda se pozna, da je okolica Tromsa postala meka turnega smučanja, a hribov je še vedno dovolj, le letališče postaja premajhno za vse tiste, ki bi radi videli severni sij in uživali v puhcu. Tudi nastanitve se polnijo veliko prej kot včasih, kak turist pa ostane tudi brez že rezerviranega najetega avtomobila.
Kljub temu me bo naslednjo zima, pa tudi poletje, verjetno spet vleklo tja gor, kjer človek hitro dobi občutek, kako majhen je proti naravi.
Tokrat smo 12 dni uživali: Janez, Tim(otej), Vojko, Tone, Uroš, Jaka in pisec.
Stroški: cca 1700 €
Spomini: N E P R E C E N L J I V I !
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!