Silveretta Ski traverse

Že nekaj mesecev je bilo govora o zimskem potepanju na smučeh po zasneženih hribih Bolgarije. No, na koncu se je pokazalo, da tisti hribi tam dol nimajo kaj dosti snega, prav tako pa vremenske prognoze za naš rezerviran datum niso obetale kaj boljšega. Žiga in Jure sta se zato zapodila vsak v svojo škatlo priklopljeno na internet in iskala najbolj primerno lokacijo. Tirolska je bila končna odločitev. 1. dan: Wirl – po smučišču Ischgl –Heidelberger Hütte (2.264m)

Petek 28.2., osem (Jure, Matic, Janez A., Janez F., Timotej, Matic, Tomica in jaz) nas je že zarana pokonci, čaka pa se še Stojana. Ko le ta priroma iz svojih krajev se nabašemo v dva avta in gas po avstrijskih avtocestah do smučišča v Wirlu. Prvotni plan je bil tam pustiti avtomobile, nato pa se z avtobusom zapeljati do Ischgla. No prvi plan nam prekriža prijazni domačin, ki nam obzirno pove, da je parkirišče namenjeno le dnevnemu parkiranju.

Sledi parkiranje v vasi nižje, takoj ob vaški ambulanti v Galturju. Od tod se z brezplačnim smučarskim avtobusom zapeljemo do kabinske žižnice v Ischglu. Še kava za šankom v skoraj pomladnih temperaturah postrežena od hitrega “zemljaka” iz kosovske Peći, nato pa se s popoldansko karto (24 €) podamo v višje ležeče predele. Prvi cilj nam je bil priti do Heidelberger Hütte (2.264m).

S tremi prestopi po žičniških napravah pridemo na višino, od koder že dosežemo kočo. Višje se vreme na čase nekoliko zapira, veter pa tudi pove, da nismo več doma.

V delno meglenem vremenu najdemo pršičasto flanko, ki nam ne da, da bi šli kar tako mimo. Kratka a sladka nam privošči prve užitke. Vajo ponovimo, saj je pršiča še dovolj. Po drugem spustu se usmerimo proti koči. Na žalost so bila pobočja v njeno smer precej spihana, v difuzni svetlobi pa ni bilo kaj preveč užitkarsko iskanje prehodov med kložami in spihanim trdim snegom. V koči, kjer imamo potrjeno rezervacijo nas lepo sprejmejo. Svoje stvari razpakiramo v skupinski sobi in uživamo v vsem udobju koče. Le ta ima v kletnih prostorih shrambo za smuči, nadstropje višje pa sušilnico za čevlje in pasjeke za smuči.

Večerja: iz naših planinskih postojank nekako nismo vajeni, da nam strežejo brhke mladenke z nasmehi na obrazu. Prav tako nismo vajeni, da nas po zaužitem obedu sprašujejo, če smo še lačni in nam povedo, da če je temu tako, naj se oglasimo pri kuharju v kuhinji. Ta nam z veseljem spet napolni krožnike. S polnimi želodčki se kmalu premaknemo v zgornje prostore k zasluženemu počitku.

GPS sled: Tirolska 1

2. dan: Heidelberger Hütte – Jamtal Hütte

Prebudimo se v megleno in difuzno jutro, spodaj v sušilnici pa nas prav tako čaka presenečenje. Nekdo je verjetno pomotoma s seboj odnesel Žigove kože za smuči. Nekako se po svoje znajdemo in po obilnem zajtrku v koči potegnemo novim dogodivščinam naproti. Zajtrk: samopostrežni z možnostjo, da si kak sendvič ali dva pripraviš in vzameš s seboj na turo. Prav tako je na razpolago dovolj čaja za na pot.

Višje nad kočo na izravnavi, ko se špura razdvoji v dve smeri izberemo levo in se podamo proti neimenovanemu vrhu nasproti Piz Davo Lais-a.

Vrh nas pričaka v vetru, zato se kaj dolgo ne obotavljamo s pripravo na spust. V difuzni svetlobi na vrhu se nekoliko lovimo, nižje pa že lahko uživamo v pršičarjenju.

Po spustu si v zavetju balvana privoščimo kratko pavzo z razgledom na presmučan vrh (desni na fotografiji spodaj)

Na drugi strani doline pa se že obeta lepši dan.

Lepo se spet spravimo v kolono in uživaško proti soncu in prelazu Kronen Joch.

Razgledi…kamorkoli se ozreš eno samo smučišče.

Na prelazu se nam nebo že lepo odpira…

…z njim pa razgledi.

Ko vidiš ledenike in pomisliš kako so stari in mogočni…obnemiš.

Na prelazu pogledujemo na levo navzgor…in kaj hitro že lezemo spet navkreber proti Bischofspitze v upanju, da najdemo kako dobro flanko.

Stojan gre preverit najvišjo točko od koder smuka ni obetajoča. Zato se Žiga s sedla zapodi v najbolj strmo flanko preverit prehode spodaj. Kaj kmalu krili z rokami, kar je znak, da jso razmere odlične. Makedonsko-Slovenska snemalna ekipa je na poziciji, mi pa v nizkem štartu.

Prvi metri s sedla so bili skromno pokriti s pršičem, zato pa ga je bilo nižje v izobilju.

Na koncu nam preostane le še analiza zavojev po pokracani flanki…

…in pa družinsko fotografiranje. Da smo bili lepi vsaj v glave je krivo podjetje Bolero Oblak  , ki nas je “uniformiralo” z odličnimi kapami Dry Fit Nordic Team 2014. Bolero, naše betice so vam hvaležne! Priporočamo!

Sledi še spust do koče Jamtal. V nižjih predelih že kraljuje megla, toplina koče z mislijo na kruglo piva pa vleče. Med spustom prečimo potok nad kočo. Občudujemo umetnije narave in opazimo, da je puščavski pesek naneslo tudi sem gor.

 V koči kot že v navadi. Soba nas že čaka, prostorna, čista. Koča premore kopalnice s toplo vodo (2 € tuš s toplo vodo), sušilnico smučarskih čevljev in pa odlično postrežbo sicer kosmate roke 😉

Večerja zopet odlična, na repete smo se kaj hitro navadili. Po večerji še debata, nato pa smrčanje v zgornjih prostorih.

GPS sled: Tirolska 2

3. dan: Jamtal Hütte – Gems spitze – prelaz Oberer Ochsensharte – Dreilander spitze – Weisenbadener Hütte

Prebudimo se v kičasto jutro. Po obilnem zajtrku vprežemo pse in se podamo v nov dan.

Kočo pustimo za seboj in gas na sonce.

Noč je prinesla nekaj svežega puhca, špura pred nami pa je že lepo potegnjena. Kaj češ lepšega.

Tam, kjer se flanke začno odpirati le potegnemo počasi po svoje, tja, kamor je šlo to jutro najmanj turašev, proti Gamsspitze. Sam se vse večkrat ustavim…lovim sapo in pritiskam na sprožilec.

Počasi le prigrizemo pod vrh.

Ko pridemo na greben pa spet nove dimenzije…

Stojan in Tomica se povzpneta še na vrh.

Ostali uživamo v razgledih in malici.

Nato pa spust. Najprej vršni, nekoliko manj zasnežen del.

Pod njim pa…hm…tisto pršičarjenje v pravem pomenu besede. Ko pod nogami dejansko ne čutiš upora, ko smučka zavije tja, kamor pogledaš, ko ti skozi gobec uide eno samo vriskanje!

Vmes se ustavljamo in merimo zavoje…kaj bi bilo potrebno še popraviti. Podoživljaš vsak užiztkarski zavoj posebej.

Pod flanko kratka pavza na sončku, orientacija in izbira smeri.

Poslovimo se od pokracane flanke in se podamo proti prelazu Oberer Ochsensharte.

Špura po dolini se kar vleče, a če greš poti soncu in če uživaš v razgledih…

Pogled nazaj čez dolino.

Ob pogledu na zasnežen ledenik se zamisliš kje te pelje pot.

Na prelazu se četverica odločimo za počitek, tako kot druščina pred nami, Jure, Stojan, Matic in Tomica pa se povzpnejo še na Dreilander spitze.

Naša klapa kmalu privriska z vrha. V višini prelaza se jim pridružimo na deviški flanki.

Z usti do ušes se spustimo proti Weisenbadener Hütte.

Rahle meglice se podijo nad hribi, kar pa nas ta moment kaj dosti ne moti.

Pred kočo nas pričaka naša najboljša prijateljica v naslednjih dveh dneh. Karkoli ji namreč naročimo ona z “Gerne” s slovaškim naglasom tudi stori. Žeje nismo trpeli 😉

Dušo si ob zadnjih sončnih žarkih in pivu privežemo še z bržolo in domačimi klobasami. Je bil že čas, da jih potegnemo iz ruzakov 😉

Med tem se sonce tam gor poigrava z zasneženimi vrhovi. Na eni strani so hribi v senci, med tem, ko se na drugi strani še kopljejo v soncu.

Ko sonce končuje svojo dnevno pot čez te hribe nam namesti zastora dneva ponudi takšne kulise.

Z zadnjimi žarki oškrtne še najvišje vrhove, nato nas zapusti do naslednjega dne.

Šele takrat ledenik Ochsentaler pokaže svoje prave dimenzije.

Ta čas smo že na toplem v koči pri lepo obloženi mizi. Med tem, ko smo pri večerji se nad Gipflom prižgejo prve zvezde.

Po lepo preživetem dnevu se debata v koči razvije dokaj pozno v večer…pa vendar nas kmalu pobere v posteljah.

GPS sled: Tirolska 3

Naslednje jutro pa…

4. dan: Weisenbadener Hütte – prelaz Egghornlucke – greben Kleine Egghorna – Weisenbadener Hütte

Prebudimo se v obetajoče jutro. Po obilnem zajtrku na smučke in proti ledenikom. Gipfel (3312 m) se že koplje v soncu.

Noge pretegnemo najprej v smeri ledenika Vermunt, nato pa desno pod ledenik Ochsentaler in po njegovem desnem robu na izravnavo spodnjega dela ledenika.

Tu spodaj pod mogočnim ledenikom občutiš, kako majhen si proti mogočni naravi.

Korak postane nežnejši…da nebi vznemiril tistega nad sabo in pod sabo.

Razgledi pa se z vsakim korakom odpirajo.

Na izravnavi se “preštejemo”, nato pa naprej. Tako hitro kot se tu pokaže sonce, tako ga tudi v le nekaj minutah zastre oblak ali megla. Tako za nekaj časa ostanemo brez razgledov. Po izravnavi se obrnemo po špuri desno na ledenik. Tam se nam vsake toliko pokaže  Silvrettahorn.

Spodaj modrina neba še vztraja.

Pred nami pa se pot spet skrije v oblak. Po obrisih hribov in doseženi višini nekako ugotovimo, da smo dosegli bližino prelaza Egghornlucke. Tavanje v megli nima smisla, zato se opremimo za spust in v smeri pristopa odsmučamo po zasneženem ledeniku.

Sprva je smučanje bolj tipanje in slutenje podlage, v nižjih predelih pa se nam nebo zopet odpre…skupaj z vsemi razgledi.

Smučarija postane uživaška na spodnjem, najbolj strmem delu z ledenika  Ochsentaler.

Ledenik v svoji barvah…
…mi pa vsak v svoji špuri

Nadaljujemo po lepo zalitem jeziku ledenika pod kočo, vmes pa občudujemo…

Na cesti kratek počitek in posvet. Jure, Matic, Stojan in Tomica potegnejo še proti grebenu  Kleine Egghorna, mene in ostalo ekipo pa unikati narave nad cesto nekako spominjajo na pivsko peno… 😉

 

Dva Janeza, Tim in jaz se podamo do koče. Od tam ob hidriranju opazujemo preostanek ekipe vse dokler nas oblak ne prežene v zavetje tople koče.

Pred večerjo se nam pridružijo še ostali, zadovoljni. Večerja, nato pa kmalu popadamo po posteljah. Naslednje jutro je čas za povratek.

GPS sled: Tirolska 4

5. dan: Weisenbadener Hütte – Wirl

Prvotni plan je bil, da se povzpnemo nazaj proti  prelazu Oberer Ochsensharte, nato pa od tam spust v dolino. Zjutraj nam sneženje in slaba vidljivost tega nista dopuščala. V “zimski atmosferi” kot je dejal Tomica, smo se odpravili po 13 km  dolgi poti, po kateri smo švicali predvsem zaradi poganjanja in štanfanja, do Wirla, od tam s smučarskim avtobusom do avtomobilov v Galturju nato pa proti Sloveniji.

GPS sled: Tirolska 5

Končni vtisi: s posrečeno ekipo, ki se je nabasala v dva avta in odpeljala skoraj 500 km od doma z enakimi cilji ni težko preživeti 5 čudovitih dni. Kljub temu, da mogoče nismo osvojili kakega vrha s hudo zvenečim imenom je bilo potepanje odlično. Osebno si nisem nafilal ega s presmučanimi nedotaknjenimi flankami pršiča in unikatnimi špurami. Nasprotno, domov sem prišel z vedenjem, da sem v primerjavi z mogočno naravo, ki nas je obdajala v teh dneh droben kot mravlja…ali pa še to ne. A kljub tej majhnosti se počutim odlično!

Še bi!

Še nekaj o nastanitvah tam gori: vse koče kjer smo prenočevali, se futrali, se tuširali s toplo vodo, uživali v gostoljubju oskrbnikov in oskrbnic ležijo krepko nad 2000 metrov nadmorske višine. udobja, predvsem pa prijaznosti v teh kočah kar ne zmanjka in to človeka vleče nazaj, seveda skupaj z vsemi razgledi, doživetji.

Na žalost iz naših prekrasnih hribov nimam takih izkušenj.

Še nekaj o stroških: kot člani planinskih društev smo uživali določene popuste v kočah, tako, da je bila povprečna cena polpenziona okrog 40 € po osebi. Ob zajtrku si lahko gornik v kočah vzame še malico za na turo. Več kot odlična cena torej.

Skupni stroški pet dnevnega uživanja skupaj s prevoznimi stroški, vinjeto za avstrijske avtoceste in popoldansko karto za smučišče Ischgl (24 €) niso presegli 300 €

Toplo priporočam!