LAOS, TAJSKA

Tudi letos nama je nekako uspelo, da sva si novoletno darilo privoščila že konec oktobra, čeprav še konec septembra nisva bila niti odločena, ali bova kam potovala ali ne. Zato sva mogoče izgubila kak € z dokaj poznim nakupom letalskih kart.

Tokrat sva letela s letalsko družbo Qatar Airways iz Zagreba do Bangkoka, od tam pa z Air Asia še isti dan na sever Tajske do Chiang Rai-a, ki je dokaj lepo izhodišče za raziskovanje severa te države, pa tudi za potovanje čez mejo do Laosa.

V Chiang Rai-u si privoščiva počitek v obliki masaž, potepanja po mestnih tržnicah, ogledu belega templja, uživanju v kulinariki night marketov…

---

Luang Namtha

Po dveh dneh oddiha v Chiang Raiu se z avtobusom zapeljeva najprej do mejnega mesta Chiang Khong, ki pa ga ne vidiva, saj naju sprevodnik že prej izkrca na postaji pred mestom. Tu vozniki songthaewov čakajo prav takšne potnike, kot sva midva. Kaj dosti s pogajanji okrog cene ni možno doseči, saj si sredi ceste in ne prav blizu mesta, obenem pa je to edina varianta, da prideš do mostu prijateljstva čez reko Mekong.

Voznik songthaewa naju odloži na tajskem mejnem platoju, kjer urediva mejne formalnosti, nato pa se lepo usedeva in počakava, da se čez kake pol ure prikažeta voznik in sprevodnik avtobusa, ki nas zapeljeta čez most do laoškega mejnega objekta. Preden plačava in v potni list dobiva vizo za Laos, je potrebno izpolniti vso papirologijo. Ko opraviva s tem, sva spet prepuščena nemilosti šoferjev laoških songthaewov. Do avtobusne postaje v Huay Xaiu ni daleč, a edini prevoz nudijo le oni…in nekako ne odstopajo od postavljene cene. Za primerjavo: ti kratki prevozi na klopcah kesona so bili dražji kot celotna pot z avtobusom od Chiang Raia do meje.

V Huay Xaiu si poleg avtobusne postaje privoščiva kosilo, nato pa se vkrcava na avtobus do Luang Namthe.

V Laosu je večina avtobusnih postaj izven mest, tako nama spet ne preostane drugega, kot da se vsedeva na klopco kesona songthaewa in se odpeljeva do vnaprej ogledane Amandra Villa guesthousa, za katerega kasneje ugotoviva, da nudi precej manj za svojo ceno kot Zuela guest house nasproti night marketa v samem mestu.

V slednjem si za naslednje dva dni rentava 125 kubični moped, s katerim raziskujeva okolico. Prvi dan se zapeljeva do Muang Singa, da koder pelje precej luknjasta cesta, a slikovitost pokrajine odtehta tudi žulje na zadnjici. Nekoliko zmoti dejstvo, da je prebivalstvo v teh koncih v glavnem le poceni delovna sila, ki se ukvarja s poljedelstvom in pridobivanjem surovega kavčuka. Naslednji dan se zapeljeva po sprva nekoliko lepši cesti vse do Boten-a, kjer se ustaviva šele na meji med Laosom in Kitajsko. Tu po nekaj dneh najini telefoni spet dobijo povezavo s signalom, saj z laoškim operaterjem mobilnega signala, ki pokriva sever države, naš velecenjeni Telekom nima sklenjenega roaminga.

Med daljšimi izleti seveda ne izpustiva potepanja po okoliških vasicah,  mestne tržnice v Luang Namthi, night marketa z odlično kulinarično ponudbo in pa sončnih zahodov na robu riževih polj.

---

Muang Khua

Po treh nočeh v Luang Namthi se z  songthaewom zapeljeva do nekaj kilometrov oddaljene avtobusne postaje izven mesta, od tam pa do dobrih 200 km oddaljenega Muang Khua. Vozovnice za avtobus z vključenim transferjem do avtobusne postaje sva nabavila že dan poprej na recepciji Zuela guesthousa

Vožnja po ovinkasti cesti skozi slikovito pokrajino ni dolgočasna, saj se vedno kaj dogaja. Kombi z dvanajstimi sedeži sprejme kar nekaj več oseb. Med njimi sva le midva tujca. Sprevodnik skrbi za transport blaga med vasicami in nabavo sadja, voznik pa za nedolgočasno vožnjo in postanke za nakup dobrin in malico, med tem, ko za bruhanje in slabosti potnikov ne ustavlja. Vsako vozilo je namreč “opremljeno” s paketom vrečk, okna pa se tudi na stežaj odprejo za izmet ne povsem predelane hrane.

Kljub vsemu dogajanju med vožnjo sladko zaspiva, a sprevodnik ne pozabi do kam sva kupila vozovnice. Tako se še napol v sanjah znajdeva sredi glavne ceste v Muang Khua. Kaj kmalu naju opazi lastnik Manotham guesthousa, pristopi do naju in nama ponudi prenočišče. Kaj dosti se nisva pustila prepričevati. Sledila sva mu čez viseči most do njegove hiše in sob, ki roko na srce, niso bile višek luksuza, a za eno noč čisto v redu.

Po tem, ko se razkomotiva, se sprehodiva še skozi mesto in tržnico, si ogledava pristanišče long boatov in si privoščiva večerjo. Zvečer na terasi  guesthousa ob Lao pivu spoznava starejši par iz Nemčije, s katerim se tudi še nekajkrat srečamo v naslednjih dneh.

---

Od Muang Khua do Muang Ngoi Neua

Muang Khua nama služi bolj kot izhodišče za vkrcanje na long boat, ki naju popelje do vasice Muang Ngoi Neua.

Ta slikovita vodna pot bo v bližnji prihodnosti prekinjena, saj le streljaj nad ciljno vasico pospešeno raste kitajska hidroelektrarna, kar pomeni, da bo tam zrastel velikanski jez na reki Nam Ou, ki bo preplavil precejšnje območje. Na enak način je že prekinjena vodna pot do Luang Prabanga. S tem bo konec vse romantike plovbe do odročne vasice, ki postreže predvsem z umirjenim življenjem brez omembe vrednega prometa.

Po štirih urah plovbe po reki Nam Ou, ki ponekod postreže z elementi light raftinga, večinoma pa uživanje v plovbi ob opazovanju pokrajine, predvsem pa življenja ob reki, prispeva v Muang Ngoi Neua.

---

Muang Ngoi Neua

…je vasica, do katere so bili električni vodi pripeljani šele pred štirimi leti. Večini popotnikov v teh krajih je na “to do” listi, a v času najinega obiska ni bilo pretirane gneče. Izstopajo le manjše skupinice turistov iz Severne Koreje, ki jim makadamska ulica dela probleme po prekomernem konzumiranju poceni laoškega viskija (Lao – Lao). Ostali popotniki sem prihajajo z namenom…predvsem uživati v miru vasice in okolice.

Sama se za tri noči nastaniva v Say Lom guesthouse. Nastanitev nama nudi vse kar potrebujeva. Posteljo, prostorno kopalnico, verando z visečo mrežo in lastnika, ki ima v hladilniku vedno na zalogi hladno, v 6,2 dcl velikih steklenicah točeno pivo Lao.

Ob prihodu se sprehodiva skozi vas, ki premore glavno makadamsko cesto, na kateri se več ali manj dogaja vse. V zaledju vasice je le še nekaj hiš in vaška šola z igriščem. Od tam naprej pa kolovozi med riževimi polji mimo kraških jam vse tja do vasic Ban Nakang in Ban Houaysèn, kjer se je čas ustavil še prej kot v Muang Ngoi Neui. Vasica premore še tempelj, kjer si lahko v miru ogledaš življenje mladih menihov, na obeh straneh vasi pa sta še razgledni točki s katerih se ponujajo lepi razgledi na dolino. Sama zadnji dan bivanja izbereva tisto, do katere se pot vije skoraj navpično, na koncu pa odnehava pod pečinami in se zadovoljiva s sicer z nekoliko od visokega drevja zastrtimi razgledi.

Peš raziščeva tudi zaledje te mirne vasice in si ogledava še bolj umirjeno življenje v vaseh Ban Nakang in Ban Houaysèn. Do tja med riževimi polji vodijo kolovozi, ki so nezahtevni za pešca ali gorskega kolesarja. Tudi odžejati in nahraniti se je moč v teh vasicah, mimogrede pa si lahko ogledaš še kraške jame, ki so lahko dostopne vsakemu popotniku.

Veliko sva prebrala in slišala o znamenitem Tak Batu, jutranjem darovanju hrane na ulicah Luang Prabanga. Na žalost je v tem večjem in turistično obleganem mestu jutranji dogodek bolj kot ne turistična atrakcija, v tej odročni vasici pa je ritual zaenkrat še pristen. Turisti ne skačejo menihom na pot in jih ne fotografirajo s fleši v prvi jutranji svetlobi. Prav tako menihom nihče ne deli bombonov, zobnih ščetk in piškotov, ampak jim vaščanke po običaju v sklede odlagajo le “sticky rice”.

---

Nong Khiew

…je od Muang Ngoi Neua oddaljen 2 uri plovbe po reki Nam Ou. Navadno popotniki tu prekinejo pot po vodi v smeri Luang Prabanga, saj so nižje pod mestom že jezovi novih hidroelektratrn. Midva mesto izkoristiva za kratek počitek preden se odpraviva naprej v Luang Prabang.

Za dve noči najameva sobo v JoyRestaurant & SunRise Bungalow tik nad reko. Po prihodu v mesto se najprej najeva, se sprehodiva, nato pa si privoščiva tradicionalno laoško masažo v Sabai Sabai. Za naslednji dan si v eni izmed lokalnih agencij rezervirava izlet do 100 slapov.

Le ta se prične z vožnjo s čolnom nekaj kilometrov po reki Nam Ou navzdol, vse do vasice kjer svoje dneve preživljajo ljudje iz etnične skupine Khmu. Tam se nam pridruži še lokalni vodič, ki nam kmalu po pričetku pohoda zaupa, da je bilo prejšnji večer na sporedu kar nekaj Lao Lao whiskya. Kljub temu nas suvereno vodi čez kaskade slapov vse do vrha.

Slapovi so definitivno vredni ogleda, saj se lahko vzpenjaš direktno čez slapove skozi džunglo. Le informacije, da je v kristalno čisti vodi, ki žubori čez slapove, tudi kar nekaj pijavk, ki se z največjim veseljem prisesajo človeku na najmehkejše in najbolj srbeče predele gole kože, vam ne bo podal noben turistični vodnik. Tudi v reklamnih letakih jih ni nikjer naslikanih, pa tako so lepo debele, ko se napijejo človeške krvi. Ampak, v “modernem” svetu ljudje plačujejo za “zdravljenje” s pijavkami, tu jih dobiš zastonj.

Mesto ima definitivno še nekaj lepih točk vrednih ogleda. Na vsaki strani reke je po ena razgledna točka na vrhu hribov, ki pa jih vsled oblačnega vremena nisva obiskala, sva pa pred odhodom v Luang Prabang obiskala jutranjo tržnico in šolo, kjer pa nikoli ni dolgčas.

Še nekaj velja omeniti: večina mest in vasic ima po glavnih cestah in ulicah na daljnovodih še vedno montirane zvočnike, iz katerih se že navsezgodaj (ponavadi ob 5.00) sliši našim poročilom podobne oddaje. Po vsej verjetnosti ima roke nad temi oddajami država ali kdorkoli je že tam glavni. Poleg petelinov, ki navadno pričnejo dan nekaj čez četrto uro zjutraj, je to že druga budnica, ki verjetno nikoli ne zataji.

Karto za mini bus do Luang Prabanga rezervirava in plačava dan poprej v eni izmed agencij, saj je avtobusna postaja spet kak kilometer iz mesta, agencija pa nama je ponudila prevoz praktično izpred vrat kjer sva spala.

---

Luang Prabang

Voznik mini busa nama olajša delo, tako kot verjetno večini potnikov, saj nas odloži pred vhodom v ulico z večino guest housov. Sama si sobo za tri noči najameva v Oudomsouk Guesthouse. Po osvežitvi in razpakiranju v sobi se sprehodiva po ulici, za preostanek dneva za drobiž najameva bicikle in se zapeljeva v mesto. Brez masaže seveda ni šlo.

Luang prabang nudi kar nekaj možnosti za izlete in oglede, prav tako je kulinarično precej raznoliko. Slovi tudi po sendvičih, katere si je moč privoščiti praktično cel dan na stojnicah vzdolž glavnih ulic.  Bolj kot jutranje darovanje -Tak Bat, ki prav tako privablja množico turistov, so naju pritegnile tržnice. Tako večerne z najrazličnejšimi spominki, tekstilnimi izdelki, še bolj pa tiste jutranje, živilske. Na zadnjih je moč videti skoraj čisto vse, kar v Laosu leze in gre in kar navadno pristane v loncih Laoških kuhinj.

V mestu bi praktično lahko ostala dva tedna, pa verjetno še nebi videla vseh znamenitosti. Sama se jih kaj hitro naveličava že zaradi obilice turistov. Tako raje poiščeva kak zakoten tempelj, opazujeva večerno dogajanje in življenje menihov.

Da dobiva občutek kako je mesto veliko, se na sončni vzhod podava na “goro” Phou Si, okolico pa raziskujeva z mopedom, ki ga najameva le hišo stran od najinega guesthousa.

Zapeljeva se čez reko Mekong, kjer življenje teče počasneje, si ogledava nekaj neobljudenih templjev, obiščeva opekarno in lončarske delavnice, se najeva v obcestni gostilnici, za katero bi na zunaj težko ocenil, da v notranjosti skriva tolikšno domačnost in prijaznost domačinov.

Ogledava si še turistično precej oblegane slapove Kuang Si in zavetišče črnih medvedov. Kljub precejšnji obleganosti so slapovi vredni ogleda, saj se v “zgornja nadstropja” prav do izvira slapov podajo le redki turisti.

Wat Xiengthong

---

Zadnji dan preživet v Luang Prabangu v guest housu nabaviva še avtobusne vozovnice do Vang Vienga z vključenim transferjem do avtobusne postaje, ki se seveda nahaja izven mesta.

Vožnja po slikoviti cesti iz province Luang Prabang v provinco Vientiane traja s postanki dobrih 6 ur, kljub temu, da je razdalja med kraji le slabih 190 km. Spotoma imamo čast videti tudi najvišjo goro v Laosu, Phou Bia, 2830 m nad morjem, ki je baje še zaprta za turiste, saj je na tem območju še precej neaktiviranih min.

Prvi vtisi ob prihodu v Vang Vieng niso bili nič kaj vzpodbudni. Mesto je prenasičeno z guest housi, hoteli in turističnimi agencijami, ki vse po vrsti ponujajo tubbing, zipline in pa vožnjo s preglasnimi buggyi, nad čimer se najbolj navdušujejo turisti iz Južne Koreje, ki mimogrede z maskami čez obraze še najbolj spominjajo na roparske tolpe.

Prenočišče za prvo noč si najdeva v Inten guest house, za naslednji dve noči pa najdeva sobo v popotniku bolj prijaznem Maylin guest housu, ki poleg sob in bungalovov nudi še majhno restavracijo z odlično postrežbo. Lastnik vsega je možakar iz Irske, ki kaj dosti noče slišati za svojo domovino, rad pa pomaga z nasveti kako in kam se umakniti pred množicami turistov. Pri njem sva si nabavila še precej uporaben zemljevid (Hobo maps), ki nama je bil v pomoč pri raziskovanju okolice.

Popoldne po prihodu preživiva na biciklih, ki sva si jih izposodila pri prvem sosedu, naslednje dni pa okolico raziskujeva z mopedom. Zaledje obleganega mesta skriva čudovito kraško pokrajino z majhnimi zaselki med riževimi polji, kar nekaj razglednih točk na kraških hribih, najde pa se tudi kak od turistov pozabljen slap, kjer se lahko v tolmunih skoplješ v kristalno čisti vodi.

Po prvem vtisu ob prihodu v mesto, se zadnji dan bivanja kar težko posloviva od Vang Vienga in njegove okolice ter ekipe v kuhinji guest housa.

Najvišji vrh Laosa, Phou Bia, 2,819 m[/caption]

---

Vientiane

V Ventian se iz Vang Vienga spet podava z avtobusom. Kot že v navadi, vozovnice kupiva v guesthousu, kjer nama priskrbijo tudi prevoz do avtobusne postaje. Po dobrih treh urah vožnje prispeva v glavno mesto Laosa od koder se z avtobusne postaje peš podava v iskanje prenočišča. Sobo najdeva le ulico stran od avtobusne postaje v Haysoke Guesthouse, kjer prespiva dve noči.

Glavno mesto in okolico raziskujeva z najetim mopedom. Kljub temu, da je Vientiane glavno mesto, je promet obvladljiv, ceste pa razen tistih proti Buddha parku lepo urejene in asvaltirane.

Poleg večerne tržnice, kjer najdeš prav vse, kar je tekstilnega, si z zanimanjem ogledava večerno skupinsko aerobiko na obali Mekonga. Čez dan si ogledava še nekaj templjev, Buddha park, ki je okrog 25 kilometrov iz mesta, pri dobrih 30 stopinjah pa si privoščiva tradicionalno zeliščno savno, ki jo sprva le s pomočjo domačinov najdeva ob templju Wat Sok Pa Luang. Vse skupaj od daleč prav nič ne kaže, da si je moč v gozdičku v skromni hišici in enonadstropni kolibi privoščiti pravo tradicionalno savno in masažo. Vse skupaj seveda ni na nivoju hotelov in raznih spa-jev, a nama je bila izkušnja ena lepših in pristnejših. Pa tudi savna na takšni temperaturi se, prav zanimivo, hudo prileže.

---

Nong Khai

Iz Ventiana do Nong Khaia naju vodi ena izmed najkrajših oziroma najhitrejših poti na najinem potepanju, saj praktično le prečkava reko Mekong in zamenjava državi, pa tudi vozne pasove na cesti.
No, pa le ni tako enostavno. Vmes je še meja, na kateri se je potrebno izkrcati iz avtobusa, opraviti mejno kontrolo najprej pri laoških obmejnih organih, se napotiti peš do tajskih mejnih organov in se spet vkrcati na avtobus. Seveda prtljago ta čas nosiš s seboj. Vmes imaš možnost zamenjati laoške kipe (valuto) v Tajske bahte, seveda, če imaš srečo, da je katera od menjalnic odprta.
No, midva sva očitno mejo prečkala v času malice, ki je verjetno trajala ves dan. Laoških kipov nama kasneje niso hoteli zamenjati v nobeni izmed tajskih menjalnic ali bank.
Za razliko od mest v Laosu, se v Nong Khaiu avtobusna postaja nahaja v mestu. Tu se s tuk-tukom zapeljeva do že vnaprej po netu ogledanega Mut Mee guesthousa. Nahaja se v gozdičku ob sami reki Mekong, lastnik pa je uglajen Anglež, ki si je tu ustvaril družino. Z veseljem nama postreže s kar nekaj podatki, kaj si je v mestu in okolici vredno ogledati.
Na vogalu ulice najameva še moped in spet sva mobilna. Zapeljeva se do tržnice Tha Sadet, si ogledava nekaj templjev, uživava v kulinariki guest housa in tržnice, zadnji dan pa si ogledava še akvarij (Sirindhorn Aquarium) dobre 4 kilometre oddaljen iz centra mesta in pa park skulptur Sala Keoku.
Mesto si definitivno zasluži tudi daljši obisk, a nama so se dnevi iztekali, saj sva se zvečer že vkrcala na nočni vlak proti Bangkoku.

---

Bangkok

Nočni vlak se ustavi nekaj kilometrov pred predvideno postajo v Bangkoku z obrazložitvijo, da je del železniške proge v popravilu. Drugega nama ne preostane, kot iz vlaka izstopiva. Precej izgubljena niti nimava pojma, koliko sva oddaljena od najinega Rainforest Guest Housa, kjer imava rezervirano sobo.

S pomočjo domačinke, ki je prav tako potovala z vlakom, se z Uberjem pripeljeva prav blizu naslova, kjer naj bi bil guest house. V betonski džungli ga nekako zgrešiva, ko pa ga le najdeva, prideva do informacije, da recepcija prične z obratovanjem nekoliko kasneje.

Sprehodiva se do manj prometne ulice, si privoščiva kavo, nato pa do sobe na osvežitev. Kasneje si privoščiva potep po Bangkoku. Večina znamenitosti je dosegljiva s Skytrainom, prav tako pa so vodne poti po Chao Phrayi v veliko pomoč pri premagovanju razdalj.

Namenoma se izogneva tistim hudo obleganim atrakcijam miljonskega mesta, ki si ga zvečer ogledava iz Baiyoke Sky hotela.

Zadnji dan najinega potepanja se s pomočjo Skytraina in taxija zapeljeva do ene izmed mnogih plavajočih tržnic, Talin Chan. Tu se čas v nasprotju s centrom mesta obrača nekoliko počasneje. V miru si ogledujeva stojnice s hrano, zelenjavo, sadjem, nato pa si privoščiva še vožnjo po kanalih s čolnom.

Dan je minil umirjeno, kljub temu, da sva si mesto delila z miljoni.

V popoldanskem času nama ostane le še zategovanje zadnjih šnor na ruzaku in pa transfer do letališča, od koder preko Dohe letiva nazaj do pobeljenega Zagreba, od koder se zapeljeva nazaj na Gorenjsko.

---

Pod črto:

---

Najino potovanje je trajalo vsega skupaj dobrih 25 dni, od 27.10 do 20.11.2017

Stroški za dve osebi:

• letalske karte Quatar (Zagreb – Doha – Bangkok  in Bangkok – Doha – Zagreb): 1195 €
• letalske karte Air Asia na liniji Bangkok – Chiang Rai: 99 €
• nočni vlak Nong Khai – Bangkok: 50 €
• prenočišča za 2 osebi na celotni poti: 215 €
• ostalo: 1291 €
• Skupaj stroški: 2814 €

…kar je na koncu koncev odlična cena za toliko doživetij!

O Laosu in ljudeh

Laos je čudovita dežela z zgodovino in lepo naravo. Za razliko od sosednjih azijskih držav nima dostopa do morja, kar je precej turistom in popotnikom odbijajoče, oziroma jim je dežela nezanimiva, ali pa si jo ogledajo le v kombinaciji s sosednjo Tajsko, Kambodžo, Vietnamom ali Burmo. Dobra plat tega je, da je zaradi tega veliko manj turistov, še posebej na severu države.

Sama sva jo med najinim potepanjem le “povohala”, saj se nižje od Vientiana niti nisva podala. Najprej zato, ker nisva hotela hiteti skozi državo, praktično pa se zaradi počasnih prevozov niti ne da hiteti…kar nama je popolnoma odgovarjalo.

Na žalost je Laos precej revna država, kar s pridom izkoriščajo velike koorporacije in pa Kitajska. Precej vodnih poti bo v naslednjih nekaj letih zaradi novih hidroelektrarn neplovnih, predvsem nad Luang Prabangom.

Ljudje v Laosu so nekoliko bolj zadržani od sosedov na Tajskem, tudi jezik je precej problematičen, a sporazumeti se je še vedno mogoče, če imaš vsaj eno roko dokaj gibljivo. Tudi nasmeh in pozdrav odpirata marsikatera vrata, prijaznost in gostoljubje pa jim nista tuja.

Kljub temu, da je dežela revnejša, je beračenja predvsem pa vsiljivih trgovcev zelo malo.

Ob koncu si lahko želiva le še to, da jo bova lahko še kdaj obiskala.