Schliererspitze, pod dvojno okno

Kljub temu, da na termometru v avtu kaže dobrih 15 stopinj pod ničlo, je v Waldu parkirišče ob osmih že živahno.

Muhrer Alm

Postopanje okrog avta je zato zminimalizirano in kaj hitro smo na smučkah takoj za prvim ovinkom. Narava tudi tu ni bila preveč radodarna s snegom, a še vseeno bolje, kot pri nas. Do planine Muhrer (Muhrer Alm) hodimo v senci, vsake toliko pa nas dodatno hladi še veter. Na planini, kjer od jutra lokalni gorski reševalci trenirajo svoje veščine, nas prvič pobožajo sončni žarki. Dan je takoj lepši.

Z vzponom nadaljujemo proti planini Kösslerhias (Kösslerhias Alm) od koder nadaljujemo v Urbankar z razgledom na Kleine Mosermandl. Nad kraško kotanjo sledi pomenek z Mojco in njenim partnerjem, ki sta na strmem delu nad kotanjo zaključila z vzponom, saj sta ocenila, da njun korak brez derez ni več dovolj varen. Tudi s tega razloga se sami odločimo, da se zapodimo v nedotaknjeno strmino pod dvojnim oknom levo od vrha Schliererspitze.

Klemen potegne čudovito špuro v zavetje sten Kleine Mosermandla in Schliererspitze, kjer uživamo v sončnih žarkih in brezvetrju. Špura je pritegnila še nekaj smučarjev za nami, vseeno pa imamo na naše veselje možnost prvi zapeljati v 250 višincev dolgo nedotaknjeno belino.

Spodaj sva s Klemenom mišljenja, da bi bilo škoda, če vijuganja po mehkem pršiču ne bi ponovila, zato še enkrat vpreževa cucke in se podava navkreber. Z nasmehi do ušes se pod pokracano flanko dobimo z Urbanom in Mojco, nato pa družno odsmučamo nazaj proti planini Muhrer.

Kljub pazljivosti in oprezanju za skalnimi minami pod snegom, sem na smučki naredil uslugo smučarskemu servisu, ki bo zacelil rane na drsni ploskvi. A kaj bi se sekiral po tako lepo izkoriščenem dnevu.

Uživali: Mojca, Urban, Klemen in pisec