Rodica, Veliki Raskovec

Nedeljski  pogled z Rodice proti Raskovcu je kar klical k ponovnemu obisku.

S Klemenom se zarana, v upanju, da ujameva še kaj trdote, podava z Laškega rovta po cesti pod Javorje. Sneg na cesti naju ustavi nekaj nad 900 metri nad morjem, nato pa s smučmi na ramenih zagrizeva v breg. Na izravnavi pod planino vpreževa cucke in kaj kmalu v tišini planine uživava v razgledih proti že osončenim vrhovom.

Skozi grapco prodi Ulicam za nekaj korakov snameva smuči, nato pa na smučkah do vrha. Sapica na vrhu naju ne moti v uživanju v razgledih. Odsmučava na sever in v konto med Rodico in Suho Rodico, nato pa spet na cuckih navkreber mimo Malega Raskovca na Veliki Raskovec. Na Malemu bo kmalu regrat goden za  solato, z Velikega pa prav tako ni več možna smuka z vrha po celi zahodni flanki. Po počitku z razgledi na vrhu odsmučava sprva v smeri pristopa, nato pa na sever proti sedlu med Raskovci, od koder se usmeriva pod stene Velikega Raskovca, od tod pa po flanki proti Planini Poljana. Še preden doseževa planino, se usmeriva v konto pod Gradovcem, kjer spet vpreževa cucke, da doseževa strmino, ki naju skozi gozd pripelje na cesto, od tod pa proti izhodišču.

Parkrat sva na cesti snela smuči za nekaj metrov, na koncu pa še nekaj sto metrov peš do avta in zaslužene hidracije.

Smuka z vrha Rodice odlična, prav tako z Velikega Raskovca, kjer nekoliko mehkejša podlaga ni uničila končnega vtisa te prelepe ture v tišini nekoristnega sveta Spodnjih Bohinjskih gora. Pridelala sva slabih 15 km s 1400 višinci. Družbo so nama delale le sledi Žige in Uroša, ki sta turo opravila dan poprej, in pa belka, ki naju je pozdravila na grebenu Velikega Raskovca.

Uživala v razgledih, smuki: Klemen in pisec.