Queyras

V iskanju zime smo se 1. marca zarana posedli v Rokov kombi in se zapeljali v sosednjo Italijo. Dež nas je pral skoraj celo pot, vse tja do Torina. Od tam naprej so se nam začeli risati nasmehi na obrazih, saj je hribe na novo pobelil sneg. Takoj, ko vstopimo v Francijo, se v Montgenèvreu na sončnem parkirišču preobujemo v pancarje in gas navkreber.

---

Montgenèvre – Crête de Petit Collet

Turo pričnemo s spustom s ceste čez smučišče, nato pa navkreber skozi gozd levo od speljanega smučišča, kjer smo še v rahlem razočaranju napredovali po s puščavskim peskom obarvanem snegu. Slednji je bil namreč precej južen in težak, a z višino se je struktura snega spremenila.

Po dobrih 800 prehojenih višinskih metrih vzpon zaključimo na manjšem vrhu mejnega grebena Petit Collet, od koder uživamo v razgledih na vse strani. Spust po na zahod obrnjeni flanki nas ne pusti ravnodušne. Odlična snežna podlaga z lepo naklonino omogoča uživaško vijuganje, ki se zaključi šele spodaj ob grabnu potoka La Doire. Sledi še nekaj surfanja po ojuženem svežem snegu, nato pa zaključek na smučišču.

Sledi še vožnja do Villargaudin, kjer se nastanimo v Gîte La Fruitière, nekdanji sirarni, kjer nas sprejme Florence. Po okusni večerji nas kmalu premaga spanec.

---

Brunissard – L’Ecchallion – Col des Ayes

Po zajtrku v La Fruitière, kjer nam na našo žalost ni bilo postreženo s sirom, se zapeljemo v Brunissard, kjer s turo pričnemo najprej po urejeni tekaški progi, ki je z bližnjicami zratrakirana in tudi označena za turne smučarje. Pot nas po dolini pripelje pod Pra Premier, nato pa na planino L’Ecchallion, kjer nam vreme še lepo služi. Od tod se usmerimo na sedlo Col des Ayes, kjer nas dodobra ohladi močan veter. V zavetju na drugi strani si privoščimo narezek na smučki, nato pa uživaško odvijugamo dobrih 200 višincev v smeri Briancona. Ko spet vprežemo cucke, že lepo sneži. Povzpnemo se nazaj na sedlo, tokrat bližje Pic de l’Aiguilleru, od koder še enkrat poizkusimo srečo v isti smeri. Tokrat je sneg že bolj počasen in težak. Sledi ponoven vzpon na sedlo in smuka, ki je bila bolj tipanje v megli in rezanje skorje v smeri izhodišča. Na naše veselje nam vsaj na koncu ostane lep smuk po bližnjicah čez speljano tekaško progo.

Analizo opravimo v Le Jamberoute. Sledi še vožnja nazaj v sirarno, kjer nas čaka topla večerja.

---

Saint-Véran – Cabane de Lamaron – Crete de Curlet

Po zajtrku v sirarni se zapeljemo v Saint-Véran, kjer že pošteno sneži. Prvoten namen je bil krajši vzpon s ceste pod vasjo v smeri sedla Crete de Curlet, na koncu pa smo nabrali skoraj 1000 višincev na desetih kilometrih, saj smo seveda kljub vetru in sneženju vzpon ponovili. Rok je zdravil od pancarja obolelo nogo, fotoaparat pa je ostal v prtljažniku avta.

Popoldne se namestimo v Gîte des Gabelous v najvišje ležeči vasici v Franciji (2000 m nad morjem), ki sicer premore le okrog 300 stalnih prebivalcev. Bližina smučišč in hribov pa v vseh sezonah poskrbi, da je v vasi stalen vrvež. Pred večerjo se sprehodimo med lepo ohranjenimi ali obnovljenimi starimi hišami, sneženje pa nas popelje nazaj v leta mladosti, ko tudi v naših krajih še ni bilo toliko prometa, plug pa je v vas pripeljal potem, ko smo že vse poti in ceste očistili na roke. Vasica praktično nima resnega prometa, saj je le ta razen za dostavo prepovedan.

Saint-Véran – pod Cime de Combe Crose – Lac Le Blanche

Zjutraj v vasi še vedno sneži, pogled skozi okno proti nebu pa po zajtrku (spet brez sira in salam) nariše nasmehe na obraze. Zunaj je prava zimska pravljica s skoraj meter debelo snežno odejo. Prvi poizkus smučanja Žiga in Matija s parkirišča z vasi v dolino pod parkiriščem se zaključi po nekaj metrih, saj je snega enostavno preveč. Po razmisleku se podamo na špuro sedmih predhodnikov v smeri Cime de Combe Crose nad vasjo. Skupina, ki je šla pred nami, je zavila desno navzgor v smeri observatorija, mi pa proti smučišču Cassettes, ki je bilo dan večer poprej zratrakirano, kar je pomenilo, da smo imeli le kakih 20 cm svežega snega na zratrakirani podlagi. Z zgornje postaje sedežnice tako uživaško odvijugamo do vasi, od koder se peš po cesti odpravimo do avta na. Sledi malica in popoldanski vzpon po 7 km dolgi že zratrakirani cesti do koče La Blanche.

Večerja in kramljanje v večer ob odličnem lokalnem pivu, nato pa spanec v koči na 2500 metrih nad morjem.

---

Refuge de la Blanche – Caramantran Sud – Refuge de la Blanche – pod Roc della Niera – Saint-Véran

Prvotni plan je bil, da gremo s koče La Blanche do koče Agnel, kjer bi prespali in naslednji dan mimo observatorija nadaljevali nazaj proti vasi, a so nam s koče Agnel sporočili, da je koča zaradi snežnih razmer dva dni zaprta. Tako nam po zajtrku ne preostane drugega, kot da se povzpnemo po varnih in neizpostavljenih planjavah proti vrhu Caramantran Sud. Na tritisočaku nas lepo prepiha, oblaki in meglice pa poskrbijo za čudovito predstavo. Smuka z vrha sprva po nadležni skorji, ki so jo pred nami rezali že francoski vojaki, nižje pa je manjkalo nekaj naklona, pa tudi skorja se sem in tja še pojavlja. Kaj dosti izbire pač ta dan ni bilo. Na srečo se je vsaj sneg sesedel v tolikšni meri, da so pobočja smučljiva.

Pri koči kratka pavza, nato pa se povzpnemo še v amfiteater pod Roc della Niera. Z vzponom zaključimo, ko je difuza takšna, da se nam vzpenjanje ne zdi več varno.

Smuka proti koči nekoliko boljša kot dopoldne. Čaka nas še spust oziroma poganjanje nazaj v Saint-Véran, kjer se namestimo v Auberge Costebelle.

---

Saint-Véran – Pic Cascavelier – Crete Crulet Croix

Po zajtrku (brez sira) v Auberge Costebelle, spakiramo prtljago in se z avtom zapeljemo pod Saint-Véran do Le Crosa, od koder se spustimo do mostička in tekaških prog, nato pa po že znani poti proti Pic Cascavelier, kamor so domačini že utrli gaz. Z vsakim višinskim metrom se nam je bolj smejalo, saj je bila tokrat snežna podlaga prvovrstna. Predhodniki zavijejo proti Pointe des Marcelettes, nam pa časovnica in spihan ter kložast greben narekujeta, da z vzponom na Pic Cascavelierju zaključimo.

Eden za drugim vriskajoč odvijugamo v deviško belino vse do Cabanes de Lamaron, kjer spet vprežemo cucke in se povzpnemo še na Crete Crulet Croix, od koder po macesnovem gozdu v strmini rijemo po pršiču vse do mosta, od koder se povzpnemo nazaj do avta.

Preostane nam le še pakiranje opreme v avto, nabava odličnih sirov in vina za domače hladilnike in pa dolga pot domov.

---

Pod črto

Ko smo v naših krajih že obupali nad zimo in se naveličali smučati po snegu od lani, smo le doživeli tisto, kar nam pripada. Vsaj tako mislimo Žiga, Rok, Matija in pisec. Slednji je tudi mnenja, da je lanski dopust dobro izkoristil v vrhunski družbi, v kateri ni manjkalo dobre volje in smeha čez celotnih 6 skupaj preživetih dni.

Stroški (dobrih 400 €) ob takšnem doživetju so popolnoma nepomemben podatek. Zapišem pa jih vseeno, za evidenco.

Doživetje kliče po ŠE, tudi v poletnih mesecih, ko so hribi v teh koncih sicer bolj oblegani, a vseeno lepi.